O delu, ponedeljku in piru po šihtu

Prvi del dneva in pisarniških dolžnosti je za mano, čaka me še trening in prijetnejši del - ure osebnih treningov s strankami do večera. 24/7. Ah, ponedeljkova jutra. Iz časov srednje šole in rahlega popuščanja živcev ob (ne)prijetnih zvokih alarma sem se zaklela, da življenja pač ne bom podredila klasičnemu sedem-do-petnajst sistemu.

Kak si narediš, tak maš.
Dela je (ponavadi) veliko več, kot v klasičnih službah, saj si ga (ponavadi) tudi toliko več naložiš.  Pavzico torej izkoristim za krajši zapis in sprostitev možganov.

* * *

Nisem čisto prepričana v čem tiči razlog, a je strašno dober občutek, ko svoj napredek ovrednotiš z mersko enoto. Zahvaljujoč modernim tehtnicam lahko svojo frustracijo celo digitaliziraš, v kolikor naraščanje kilogramov spremljaš tudi z mesti za decimalno vejico. Al pa se preprosto nehaš vagat. In upaš na čudež.

Tehtnica naj ne bo (edini) pokazatelj napredka. Napredek je tudi to, da opraviš (skoraj) vso delo, ki se  je nabiralo kar nekaj časa. Občutek zmagoslavja.

En kup nepredelanega materiala me še čaka, a hkrati druge prioritete, preden se vržem v globje raziskovanje in napišem obljubljen članek o hormonih.

Kakorkoli že, važno je, da uživaš v tem kar počneš. Čisto vsak dan! 


Idiot, izbrala bi klasični šiht, pa bi lahko šla ob 15h na pir. Pa še o čem bi imela za jamrat.

Želim vam lep preostanek ponedeljka in prijeten začetek tedna,

L