Kako si?
Preprosto vprašanje, ki večinoma izzove preprost in avtomatski ‘vredu’ ali pa postane povod za izpoved niza dogodkov, ki so pogosto mašilo za spodaj ležeče težave. Težave, ki se jih v toku vsakdanjih obveznosti zaradi praktičnosti pač raje ne dotikamo, težave o katerih ne govorimo. Težave, ki postanejo posledica potlačenih sanj in neizpolnjenih pričakovanj. In potem se sprašujemo, zakaj so ponedeljki težki, zakaj težko vstajamo in zakaj nas včasih tako nedolžna stvar, kot je otroški jok, spravi iz tira.
In, kako si? Pa bo, vreme služi … Malo pod stresom, saj smo vsi …
Počivaj v miru
Vsakdanji stres postaja norma in medsebojno vzpodbujanje ga dela sprejemljivega, nas pa ‘normalne’. Želimo si pripadnosti, sprejemanja, vklapljanja. Normalno me nikoli ni zanimalo.
Prvič me je doletela izguba ožjega družinskega člana. Obred poslavljanja ti da misliti, kako malo časa imamo - a po drugi strani spet več kot dovolj, če ga znamo izkoristiti. Verjeti, tudi ko je težko. Vdihniti, videti, užiti. Truditi se ne izpustiti niti enega dne, niti enega trenutka za slabe občutke. A veš, koliko časa dejansko bolj trpimo v svoji glavi, kot v realnosti?
Prakticiranje hvaležnosti
Cenim zvok budilke vsak dan ob pol šesti, ki z Despacito naznanja nov dan. In ne glede na to, ali latino ritme slišim že tretji četrtek zapored, me sama esenca melodije zaziba v pričakovanje novega dne. Vstanem in se zahvalim, da lahko kljub fizični utrujenosti grem in danes počnem to, za kar mi igra srce.
V naglici zadnjih minut, sem hvaležna za hrano, ki si jo pripravim že zvečer. Ta me napolni z energijo vse tam do enajste ure, ko moji zagriženi varovanci oddelajo jutranje treninge. Zamenjava dnevne rutine in urnika je, kot vsaka nova stvar, precej stresna. Nov urnik, navajanje na nepoznano rutino in postavljanje pritiska nase, z namenom konstantnega učenja.
Cenim ljudi, s katerimi se srečujem vsak dan in ljudi, ki so me pripeljali do sem, kjer sem danes. Za vse, kar ti življenje odvzame, te čaka (večinoma vedno) boljša zamenjava. Ali pa le boljše zavedanje tega, kar že imaš. In tako se je izkazalo tudi v primeru mojega ukradenega kolesa, za katerega sem nekako čudno naivno verjela, da bo našlo pot nazaj. In je.
Slednje očitno nikoli ni bilo ukradeno, temveč imajo moji starši morda malo čuden smisel za humor. In vsekakor nenavadne vzgojne metode. Otrok očitno ostaneš, dokler imaš starše. In cenim tudi njih, s čudnimi idejami vred.
Kam sem namenjen?
Ni bilo vedno tako. Obstajali so dnevi, ko je bilo težje. Obstajajo dnevi, ko je težje. Ko s težavo najdeš razlog, da vstaneš. Sedaj je tega vse manj. Začne se z močno željo, da najdeš svoj namen na tem svetu.
Življenje ima hecno sposobnost zlaganja dogodkov na svoje mesto. Včasih so ovire, napake in porazi le sredstvo za uspeh. Popravek - ovire, napake in porazi so - vedno - sredstvo za uspeh.
Ko me prevzame občutek nelagodja, panike, anksioznosti, da nisem naredila dovolj - se vprašam, če so moje utemeljitve na mestu. Večkrat se izkaže, da svoje mesto sreči in notranjemu miru neupravičeno postavljam v prihodnost in pod določene pogoje. Ne moreš obvladati svojega življenja v enem dnevu, lahko pa obvladaš vsak svoj dan, dan za dnem. Dovoli si biti srečen, tudi ko okoliščine niso popolne in brezpogojno verjemi v svojo sposobnost da izboljšaš le-te.
Kdo sem?
Če lahko tako lahkotno postavljamo filtre na fotografije in na tak način izboljšamo sliko, zakaj tega ne storimo v resničnem življenju? Ko pričneš filtrirati svoje misli, informacije in ljudi, s katerimi prihajaš v stik, se vse spremeni. Ugotoviš, da ti pravzaprav ni potrebno nič. Ni pomembno to, kar o tebi reče tvoj fant. Tvoja mama. Tvoji sodelavci. Še najmanj je pomembno, kaj si mislijo ljudje, ki jih ne poznaš. Kar na koncu dneva odtehta, je to kar si o sebi misliš sam.
Izkušnje so največji učitelj. Po mojem mnenju lahko še več znanja prejmeš od drugih ljudi. Predvsem ugotoviš, česa si ne želiš in tako si dan za dnem bližje temu, kar si. A le, če si pripravljen prisluhniti in videti.
"The paradox of our time in history is that we have taller buildings, but shorter tempers; wider freeways, but narrower viewpoints.
We spend more, but have less; we buy more, but enjoy it less.
We have bigger houses and smaller families; more conveniences, but less time;
We have more degrees, but less sense; more knowledge, but less judgment; more experts, but more problems; more medicine, but less wellness.
We drink too much, smoke too much, spend too recklessly, laugh too little, drive too fast, get too angry too quickly, stay up too late, get up too tired, read too seldom, watch TV too much, and pray too seldom.
We have multiplied our possessions, but reduced our values.
We talk too much, love too seldom, and hate too often.
We’ve learned how to make a living, but not a life; we’ve added years to life, not life to years.
We’ve been all the way to the moon and back, but have trouble crossing the street to meet the new neighbor.
We’ve conquered outer space, but not inner space.
We’ve done larger things, but not better things.
We’ve cleaned up the air, but polluted the soul.
We’ve split the atom, but not our prejudice.
We write more, but learn less.
We plan more, but accomplish less.
We’ve learned to rush, but not to wait.
We build more computers to hold more information to produce more copies than ever, but have less communication.
These are the times of fast foods and slow digestion; tall men, and short character; steep profits, and shallow relationships.
These are the times of world peace, but domestic warfare; more leisure, but less fun; more kinds of food, but less nutrition.
These are days of two incomes, but more divorce; of fancier houses, but broken homes.
These are days of quick trips, disposable diapers, throw-away morality, one-night stands, overweight bodies, and pills that do everything from cheer to quiet, to kill.
It is a time when there is much in the show window and nothing in the stockroom."
In kaj se skriva v vaši shrambi?
