Ura odbije 21:18 in končno dočakam topel obrok. Neizmerljiva količina sreče me spreleti, ko zagrizem v koščke piščanca po azijsko. V osnovi sem preprost človek. Prijazna sem vedno, razen ko sem malo manj prijazna. Takrat sem verjetno lačna. Ali zaspana. Ali mi manjka kakšna tretja osnovna potreba. Sem praktično moški.
NAJ MI NEKDO VRNE DVE URI ŽIVLJENJA
Popoldanska izmena v studiu me izčrpa ko holivud ideje za filme. Če k včerajšnjemu večeru ne štejem vsaj družbe, bi ogled takozvane komedije opisala bolj za žilorezno situacijo. Skrajno nenavdušena sem se pozno vrnila iz kina, hkrati pa sklenila, da si torkovo kosilo (ki je na koncu pozna večerja) pripravim zjutraj, obenem pa pojem konkretni zajtrk. Jajca, skuta, in ananas me sicer zadovoljijo do kakšne četrte ure, ko bi že bil skrajni čas, da nekaj piknem. A ker v mojem poslu s strankami štejejo minute, sem zaradi 15 minutne zamude ob popoldansko malico. Fantastično. Spijem hektoliter čaja in nekako skušam ignorirati nastajajočo ipiko ob kruljenju želodca.
DAJ MI ZA JEST
Zvečer sem kot cota: lačna, žejna, premražena, ob misli na nevznemirljive prihajajoče dni pa celo za trenutek sitna. Po načelih jutranje meditacije (nadaljujem v stilu) trikrat globoko vdihnem, se ujamem v trenutek in nadaljujem z nujnim zlom, ki ga je potrebno opraviti, ko odide še zadnja stranka. Seveda mi zadeva podaljša delovni čas še za eno uro, a če sem zdržala že cel dan ...
PREPRIPRAVA ŠTEJE
Okus je seveda božanski. Nisem ziher, ker sem bila tako lačna ali le zahvaljujoč mariniranju piščanca že v ponedeljek dopoldne. Za piko na i, pa sem zjutraj lahko tudi spala 15 minut dlje! Papriko sem namreč narezala že v nedeljo in me je, praktično še sveža, čakala v posodici.
Tekom dneva sem se cca. petkrat znašla na točki, kjer bi iz inata in 'jebiga' principa spožrla ves cuker, pa ga (hvalabogu) ni bilo več v studiu.Valjda. Če sem dvestogramsko milko in ferrerote požrla že v petek. Za ziher. Predpriprava šteje.
CARTAJMA SE
Hrana je res taka zahrbtna ku*ba. Dodji maco, daj me malo v usta. Ful ti bo fajn. Pa še me vzami. Pa še malo. Cartajma se. V tem stilu se je nadaljeval vikend, na kar nisem ravno ponosna. Še vedno se spopadam z istimi bednimi vzorci, ki jih (na srečo, al pa ne) zdaj vsaj prepoznam. Ker če pa si spožrla cuker že v petek in v soboto, zakaj ga pa te ne bi še v nedeljo. Če pa je vikend. Super, še en razlog več, da se buzeriram. Nekako sem med 'yolo, vse požri', 'hrana je darilo boga ter me boža' in 'kaj si prizadeta, kaj te delaš ti', prilezla do ugotovitve, da se občutno premalo zabavam. Pristno zabavam. Pristno, dovolj frekventno, zabavam.
Pismo. Žalostna ugotovitev za moja leta. Vsega je kriva Milka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar