Si vpisala stranko? Računi. Prestavi stranko. Pripravi gradivo za spletno stran. Vpiši termin. Sestanek? Kako lahko popravim trening za stranko? Ji pomagam dovolj? Sem prestroga? Do nje? Do sebe? Kupi meso. Še imaš dovolj zelenjave za jutri? Kdaj boš uspela naredit trening? Utrujena. Spat? Koliko poglavij je še do izpita? Pripravi poročila za računovodjo. Pospravi sobo. Program treninga za stranke. Preberi do konca gradivo za marketing. Koliko ur še rabim za dokončevanje izdelka za tekmo v nail designu? Sem kupla skuto? Splaniraj dopust!
KOMU LAŽEM?
Še vedno meditiram. Moj um se nikakor ne izklopi in seveda nikoli ni vse narejeno takrat, ko je treba in tako kot bi želela. Perfekcionizem mi škodi tam, kjer je to najmanj potrebno. Včasih se je težko sprijazniti, da pač ne moreš storiti vsega in popolno. Meditacija pomaga… Za čas meditacije. Potem pa se še razbijam zaradi tega, ker se ne znam držati niti lastnih načel. Komu lažem?
UTAPLJAM SVOJA ČUSTVA
Nikakor ne morem ven iz čisto podzavestnih vzorcev prehranjevanja v stresnih situacijah in tlačenju nekih čudnih praznin z zadevami, ki tja ne spadajo, še manj pa dejansko rešijo problem. Včasih smo lahko opremljeni z vsem znanjem tega sveta, pa vendar ne znamo iz svoje kože in starih navad.
EKSPERIMENTIRANJE
Tako zlahka se je ujeti v obveznosti in obremenitve, ki so nam na vrhu prioritet. Težava nastave, ko pozabimo načrtno vključevati sprostitev. Ne bo se zgodila sama od sebe. Lahko je reči. Zakaj potem ne naredim tako? Šele pol četrti teden zijanja v neke čudne nečistoče na koži in negativnega odnosa do same sebe se mi zdi že cela večnost, a telo se na zunanje dejavnike odziva iz minute v minuto. Zakaj pazimo, kako se pogovarjamo z drugimi, premalokrat pa smo pozorni na način pogovora s samim sabo?
Prelahko je. Lažje je vtakniti bedarijo v usta in prelagati odgovornost na kasnejši čas. Se bom že obremenjevala potem. Kdaj? Jutri? Enkrat? Čez pol leta, ko mi bo žal za ves trud, ki sem ga enkrat že vložila, kot mi je recimo v tem trenutku? Spet mi nič ne pomaga, da se smilim sama sebi in prelagam odgovornost. To počnem že toliko časa, da nikamor več ne vodi. Važno je, kaj naredim v naslednjem trenutku. Kaj naredim zdaj. Kako težko je včasih verjeti besedam in vzpodbudi, še bolj obremenjujoče pa, ko so tvoje lastne.
IN POTEM SE PRIMERJAŠ …
Pa kako njej rata? In njemu? Vedno je videti tako … vesel. Urejena. Popolna. Popoln.
Nihče ni. Na kozlanje mi grejo sfotošopirana, sfiltrirana življenja. Seveda priznam, da v vizualno podobo socialnih omrežij vlagam tudi sama a na čigav račun? Ponavadi svoj lasten, ko ne uspeš dohajati niti samega sebe. Zlagana družba, socialna omrežja in pomanjkanje povezave. Prave.
ODGOVORNOSTI ALI SPANJE
Po enem kupu misli in nepredelanega gradiva sem rekla jebeš. In prespala celo popoldne. Po nasvetu iz današnje meditativne lekcije sprejmem, kar se dogaja in rečem okej. To je. To se dogaja. Okej. Dovolim se počutiti slabo in dati prednost počitku, ko ga rabim. Rečem si, da se imam rada, kljub odporu, ki ga čutim trenutno ob tem. Ne razumem, zakaj se tako počutim a verjamem, da se v tem najde še marsikdo … Bo že. Za vsakim dežjem posije sonce. In pismo rosno … Sonce, ptice in narava, jaz vas neizmerno pričakujem. Namaste.
Ni komentarjev:
Objavite komentar