sobota, februar 18

Fizična ali čustvena lakota?

DANES PA RES ZAČNEM

Se vam kdaj zgodi, da svoj dan začnete super, zdravo: uravnotežen zajtrk, kosilo, še malica najde svoje mesto, zvečer pa se znajdete v nekem čudnem vrtincu, pojeste vse in še več, pa sploh ne veste kako se je to zgodilo? Eh, jutri bo boljše … Pa ni. Verjetno ste tipičen primer čustvenega jedca. Neglede na to, kako seksističen pomen bi pripisali pojmu čustvena lakota in ga označili kot nekaj, s čemer se srečuje le ženski del populacije, je resnica verjetno precej drugačna.



A najprej, zakaj sploh jemo?


ZAKAJ JEMO

Prehranjujemo se iz dveh razlogov: da zagotovimo telesu potrebe po energiji in da potešimo svojo hedonistično plat, torej uzivanje v okusu. Seveda se prehranjujemo tudi pod vplivom socialnega okolja in zato, ker je hrana že od nekdaj ljudi združevala, kar pa nas pripelje do dejstva, da velikokrat v družbi (po)jemo preveč. Bodisi zaradi občutka pripadnosti, padca prikritih zavor v pozitivnem, varnem okolju ali zgolj zato, ker hrana v tistem trenutku vzbuja še posebno dobre občutke. Spomnite se svojih rojstnih dni, obkroženi z domačimi, božičev, in drugih podobnih praznikov. Velikokrat ne jemo zgolj zaradi zagotovitev telesu pomembnih hranil, ampak impulzivno, nepremišljeno. To je nekoč, mnogo generacij nazaj, seveda delovalo v smislu ohranjanja zdravega telesa, saj je bila tudi impulzivno hrana še vedno hrana: je bilo jabolko,  utrgano iz drevesa, sveže nabrane maline iz babičinega grma ali doma pridelan krompir. Pekel se je kruh iz osnovnih sestavin znanega porekla  in mleko je bilo najbrž pridelano v razdalji, ki jo je bilo mogoče doseči tudi peš. Marsikdo se (na žalost) še vedno ne zaveda korelacije med sodobno hrano, ki jo da v usta in telesom, v katerem živi. 



ZDRAVA KMEČKA PAMET IN ČUSTVENA LAKOTA

Obstaja pa tudi druga plat medalje, ko pri prehrani pozabimo na ‘zdravo kmečko pamet’ in začnemo komplicirati. Veganska, paleo, keto, xy dieta, populacija pa se vztrajno giba proti kritičnim točkam nezdrave telesne teže, vse skupaj pa oteži ponudba moderne hrane, ki to že dolgo več ni. S slednjo je ravnati impulzivno in nepremišljeno torej precej nespametno početje. So krivi časi? Verjetno. A če imamo možgane, je mogoče dobro, če kdaj z njimi tudi malo logično razmislimo.
Če se vrnem nazaj k čustvom in hrani. Poznate razliko med fizično in 'čustveno' lakoto? Fizična lakota je zaporedje fizioloških sprememb in ponavadi pride v valovih, lahko nam kruli v želodcu. Vseeno smo lahko dobre volje in hkrati lačni. Emocionalna ali čustvena lakota pa izvira od drugod, v trenutku zagrabi in pelje k hladilniku, v trgovino ob pogledu na izložbo ali na drive-in na poti iz službe. Prehranjevati se pod vplivom čustev ne pomeni, da dedci naenkrat jokajo in se podobno kot ženske, sredi noči znajdejo z žlico na dnu litra sladoleda. Ne, morda je to tisto tretje pivo, ali ženino slastno pecivo, ki se mu ne gre upreti. Ste res, čisto ziher potrebovali tudi četrti, peti kos? Prav mogoče je emocionalna lakota tudi stres, ki ga čutite po pogovoru s šefom in bi ga takorekoč zgrizli, nato pa iščete nekaj hrustljavega, kar bi ponazorilo vaše početje. 



PSIHOLOGIJA HRANE 

S hrano iščemo pozitivne občutke. Polnimo luknje, saj je dejansko edina, ki nas ne razočara in nam nudi instant dobre občutke. Vsaj tisti trenutek in vedno. Prav zaradi tega je iz takšnih škripcev še toliko težje pobegniti. Da ne bo vse tako črnogledo, seveda se da tudi emocionalno prehranjevanje prepoznati in odpraviti. Seveda to zahteva trening in nikakor se ne obremenjujte, če vam ne bo uspelo vsakič. Če se nezavedno obračate na hrano z upanjem po dobrih občutkih, je prvi korak prepoznavanje le tega. Naučite se opazovati svoje ravnanje skozi neobsojujoča očala. Za začetek bo dovolj že zavedanje o dogajanju in lastnem početju, četudi se skušnjavi vedno znova vdate. 



Nekaj vprašanj, ki vam lahko pomagajo pri borbi z navadami, ki vam preprečujejo napredek: 
Kaj je vaš sprožilec? 
Kaj mora biti hkrati res v vašem življenju, da se obrnete na hrano zaradi nefizične lakote?
Katere občutke s hrano zatirate ali vzpodbujate? 

In konec koncev, 

ste pripravljeni opustiti to navado, v resnici? 








Ni komentarjev:

Objavite komentar