Česa smo v resnici lačni in opojni vonj parfuma

Nekje za očmi čutim pritisk in prva misel je, da odidem čimprej domov. Že tam nekje od poznega popoldneva se me drži utrujenost in rahla razdraženost. Ob vsakem, že rahlem občutku nelagodja bi nekoč posegla po nečem sladkem. Ker rabim cuker v žilo, takorekoč - da me dvigne.

In vseeno mi je za vse ostalo. Paše, kakopak.

Ustavim se, nekajkrat globoko vdihnem in razmislim, zakaj si tako zelo želim tiste čokoladice, čeprav sem pojedla uravnotežen obrok pred petnajstimi minutami in sigurno nisem lačna.

Mamljive kombinacije sladkega, slanega in mastnega, ki v naravi praktično ne obstajajo, v možganih sprožajo primarne sisteme nagrajevanja in krepijo vzorce, zaradi katerih posegamo po še. Ker stremimo po minimalni rezistenci in efektivnosti dejanj, sami sebe dobesedno naučimo ravnati avtomatizirano.  Kar sploh ni nič nenavadnega, zahvaljujoč preprostosti ter dostopnosti tovrstnih kombinacij v našem okolju. 

Ob raziskovanju svojih misli in vplivov na početje, ki me je tako zelo dolgo omejevalo, ugotovim, da so možgani precej samosvoje 'bitje'. Prehranjevanje, iskanje hrane in okoljski elementi, ki sprožajo prehranjevanje so tesno prepleteni z mehanizmi, ki bi jih skoraj lahko označili za popolno 'primitivno opičje ravnanje', vsaj glede na študije, ki jih predstavi Stephan Guyenet v knjigi The Hungry Brain. 

Kaj pa se zgodi, ko so avtomatska dejanja kriva za večanje obsega naših trebuhov?

Smešno. 

Čeprav sem že malce naveličana dneva in me prešine, da bom morala še nazaj do avta, se peš odpravim na drugo stran mesta, kjer obiščem Katarino v hiši parfumov. Po vedno prijetnem pogovoru mojo prezeblost napolni občutek topline. Moje čute izostri paleta mamljivih vonjev, in prepustim se raziskovanju. Ne morem skrivati pristnega veselja, ko mi prijateljica izkušeno priporoči vonj parfuma, ki mi je pisan na kožo. Zadovoljna, pot nazaj prehodim z dobrimi občutki in sploh ne opazim, da me zelo zebe.

Avtomatizirana dejanja, naše službe, standardizirane poti tja, nazaj, v trgovino, po otroke. Vse to nas pušča otopele. Ustavimo se za trenutek. 

Vdihnite. 

Izdihnite.

Ali vonjate približujoč zimski zrak? Ali zaznate vse note parfuma na vratu vaše najljubše osebe? Ali vidite, kako vas beg vstran od neprijetnih občutkov utrujenosti, naveličanosti, pravzaprav še bolj oddalji od tega, kar si želite? 

Bežimo v prikladnost, praktičnost, sproščenost. Hrana zagotovo nudi vse to. 

A nismo odvisni od hrane.

Ne od sladkorja. 

Ne od hamburgerjev.

Nismo lačni substanc, zaradi katerih skoraj vidno opažamo negativne spremembe naših teles. 

Verjetno je jasno, da je potrebno zaradi nekonvencionalnosti narediti majhen de-tour. Ko se nam ne da, smo preveč leni ali se preprosto premalo cenimo, da bi dobre občutke iskali v stvareh in ljudeh, v v ljubezni do katerih se skrivajo. Najti jih moramo v ljubezni do sebe in v disciplini odlaganja impulzivnega užitka, ki smo ga zaradi vselej razvijajoče inteligence sposobni ukrotiti. Obvoznica resda morda ni tako praktična, a le drugačna stimulacija in pristno občutenje trenutka je način, ki nahrani, ki nas dela žive.

Hvala, Kat :*