- Pa saj pa zdaj vreji jem!!!
"Nisem reko kak ti zdaj ješ, povedal sem, kak ti BI!"
In me trener postavi na realna tla. Pa smo tam - mi vsi BI, ampak smo dejansko pripravljeni kratkoročni užitek zamenjati za nekaj, kar se zdi tako daleč in tako nedosegljivo? Sploh če na stvar gledamo iz udobja naslanjača s skledico sreče - *vstavite vašo priljubljeno jed*.
Ni mi do tega. Ni mi do treninga. Ne da se mi. Nimam časa ... Razumem. Logično je. Zakaj bi sploh porabljal čas za nekaj, kar sploh ni nujno, da bo prineslo rezultat? Ali pač? Morda bi morali pogledati iz druge perspektive. Kaj če časa ne porabljate, temveč ga investirate?
Trening je skoraj edina stvar, ki bo glede na vložen trud premosorazmerno prinesla rezultat. Spet je odvisno od vašega cilja - a vendarle, prav noben trening ni zaman! Verjetno ste že slišali za izraz - "you can't outtrain a bad diet?" Prehrana igra večinsko vlogo, predvsem ko govorimo o izgubi maščobe. Morda trenirate že nekaj časa, a odsev v ogledalu se nekako še vedno ne enači z vašim estetskim idealom? Velika možnost je, da ste s treningom pridobili kar nekaj mišične mase, ki jo zaenkrat še vedno prekriva plast maščobe, a je vendarle tam - po zaslugi treninga! Z vsako vadbeno enoto se krepi srčno-žilni sistem (glede na intenzivnost), ob treningu z utežmi se zvišuje testosteron, prav tako pozitivno vpliva tudi na vrsto drugih hormonov, da ne govorim o tistem občutku zanosa po opravljeni vadbi.
A zakaj se je, kljub vsem pozitivnim učinkom, včasih še vedno tako težko 'spraviti zraven'?
Naši možgani tehtajo med naporom, ki ga je potrebno vložiti in pridobljenim izidom, in kaj hitro se stvar obrne v prid lenarjenja ali pa pomanjkanja interesa sprostiti zabasan urnik zavoljo nekaj uric fiskulture. V uvodnih fazah treninga je motivacija visoka, pri začetnikih seveda toliko bolj, saj se rezultati pokažejo dokaj hitro in očitno. A kaj se zgodi, ko napredek več ni nekaj, kar bi lahko opredelili s številko in se zdi, da že tudi ogledalo laže?
Kdaj trening postane nagrada sam po sebi?
Težko je reči. Pri meni se je ta prehod zgodil skoraj neopazno. Včasih se zdi, da praktično čez noč - klik. Ko pogledam nazaj, seveda temu ni tako. Res sem lenuh po naravi. In prekleto preveč rada jem. Sploh junk. So dnevi, ko ti ni. Je prišel že tudi kakšen teden. Ni motivacije. Bi se zvila v kepico in jedla vse po spisku.
"Ampak vem. Vem, kaj mi pomeni to, da se v svoji koži počutim bolje. Ne glede na to, kako izgledam, se bolje počutim že zaradi dejstva samega - da sem naredila nekaj zase, da sem izbrala boljšo pot, na račun kratkoročnega užitka. Vsaj 80% časa."
Za vraga, ni treba biti perfekcionist. Ni potrebno, da je črno ali belo. Kar na koncu šteje je samo to, da znova in znova pobereš svoje stvari in prtljago, ter nadaljuješ začrtano pot. Ne, ker te je nekdo prisilil. Ne, ker si čudn in ne maraš junka (kdo za boga ne mara junka?!) Ampak zato, ker INVESTIRAŠ čas. In vsaka pametna investicija, kar trening brezkompromisno je, se povrne. Vedno.
