Dan se začne klavrno. Ponovno prepozna ura za spanje se kaže v silni želji zagnati zgodnjo budilko v najbližjo možno trdno površino. Glede na to, da je budilka moj telefon, verjetno ni dobra ideja. Nebom sitna, si rečem in naštimam dnevno dozo meditacije, kakopak zadremam še 15 minut. Prva jutranja misel mi navadno določi razpoloženje čez dan, neglede na zunanjo situacijo. Zadnje dni izbiram boljše, z manjšim naporom. Mogoče na lahkotnost te izbire vpliva nedavna sprememba kroga najbližjih ljudi, lahko je krivo vreme. Kakorkoli, srečna sem. Zahvalim se za vse, kar imam in začnem dan.
Variacija večernih aktivnosti in povabil me ne premami. Z določenimi ljudmi pač veš, kaj lahko pričakuješ. Ej sori, danes ne morem. Mam zmenek, s sabo.
Dobro je včasih dati vse na stran in za nekaj časa zgolj dihati. Prav vse, bo počakalo, a vedno se tako bojimo, da ne bo nekaj storjeno prav zdaj. Najprej pospravi podstrešje, vse ostalo bo počakalo.
Me vpraša stranka, kdaj pa imaš čas za sebe? Hm. Moj trening je čas zame. Moji obroki so čas zame. In tu in tam, je popolna samota, mir in meditacija, čas zame. Moji sestanki, ki jih dnevno načrtujem, zase. Tudi, ko časa ni - si ga je potrebno vzeti! Kako lahko pomagaš drugim, skrbiš za svojo družino, otroke, bližnje, če ves čas daješ? Kako prineseš vodo v vedru, ki pušča? Kako si lahko zdrav, ter podpora nekomu, če to nisi? Skrb zase in postavljanje meja je pravica vsakega posameznika. Vsak pri sebi pa naj razmisli, kolikokrat gre na zmenek sam s sabo in koliko to (ne) vpliva na njegovo življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar