Cena emocionalnega prehranjevanja

Ni debate o tem, da hrana vzbuja dobre občutke in nam pomaga, da se počutimo bolje, vsaj začasno. Ampak resnično življenje je še vedno tam, ko nehamo jesti. Na neki točki, nas začnejo loviti negativni občutki. Slaba vest in obžalovanje nas sploh ne ustavijo, zgolj peljejo v željo po še več hrane. 

Nismo se rodili kot emocionalni jedci. Dojenček joka, ko potrebuje hrano in ko ima dovolj, neha jesti. Sčasoma se z odraščanjem hrana pojavlja vsepovsod in naenkrat začnemo jesti, tudi ko nismo lačni. S hrano ustvarjamo emocionalne povezave preko druženja, družine, veselih dogodkov (rojstni dnevi itd). Tudi če smo bili žalostni, kot otroci ali smo jokali, so nas kdaj potolažili s priboljškom. Ne glede na zunanjo situacijo - hrana je bila tista dodana vrednost. Tako smo se naučili, da lahko hrana stori ravno to - izboljša situacijo, ne glede na izid. 

Dolgo časa sem veliko jedla zato, da sem kompenzirala z negativnimi čustvi, ki so pač normalen del življenja. Preden sem lahko ta vzorec spremenila, sem morala najprej ugotoviti, kaj počnem - hrano sem uporabljala zato, da sem odrivala svoja čustva. Ko hrana rutinsko začne zavzemati neko praznino v življenju, se hkrati poziconira kot tvoj dober prijatelj. Na žalost pa se na neki točki začneš zavedati, da ti takšno početje tudi škoduje. 

"Veliko ljudi se ukvarja s podobno težavo, tako zavedno, kot tudi nezavedno. Morda je koga sram o tem spregovoriti, ampak danes vam želim povedati, da s tem ni nič narobe!"

Težava s katero se ubadate, je popolnoma rešljiva, čeprav morda trenutno ne vidite izhoda. Bi želeli izvedeti, kako se lotiti reševanja problema in več o moji izkušnji s tem? Sporočite mi v komentarju.