Cvetoča drevesa, zdrav duh in grda resnica

Z GLAVO SKOZI ZID

Povod mojega življenjskega ustvarjanja, dejanj in želja so večinoma le impulzi ali dejstvo, da mi je to v nekem trenutku pač super všeč. Ko menim, da je nekaj resnično vredno moje pozornosti, ljubezni in me to seveda polni z neverjetno energijo, mi je všeč še malenkost bolj. Pri takih stvareh vztrajam in ne odneham, tudi ko postane težko. Verjetno zato nikoli nisem bila v zvezi. Vem kaj hočem, jebiga. Stvari rada delam po svoje in ponavadi drugače, kot množica. Posledično gre glava v zid večkrat, kot bi bilo potrebno, a meni predstavlja poseben čar, v kolikor sama odkrijem rešitev. Ovnom je očitno ljubše odkrivanje življenja na težji način. Boljše pozno, kot nikoli!

LAHKO SI NADUT, LAHKO SI PA ... 

Blog sem začela pisati pred dobre pol leta. Če sem iskrena, sploh ne vem s kakšnim namenom. Blizu mi je izražanje skoči raznovrstne kanale: umetnost, slikanje, takšno ali drugačno ustvarjanje. In še vedno verjamem, da je tudi pisana beseda oblika umetnosti, ki se dandanes izkorišča do neprepoznavnosti. S pomanjkanjem slovnice v hitrih tekstih (priznam, kriva) in vsakodnevnih blog postih, se nisem bila zmožna poistovetiti. Pa tudi raje govorim (pišem), ko imam kaj za povedati, ne zgolj zato, da se reprezentiram višje na rangu socialnih omrežij. Mogoče me zaradi tega bere manj ljudi, a ostajam avtentična. Vrlina ali slabost? Kakor kdaj.

IIII, LEJ KAK LEPO DREVE CVETIJO ...

Z vonjem po svežem cvetju in naraščanjem živega srebra se v meni prebujajo pozitivni občutki, na katere sem tekom zime že skoraj pozabila. Mogoče je kriva pomlad, mogoče hormoni, ker drug teden pričakujem mesečno žensko obveznost. Karkoli že je, živa popiz*dujem ob cvetočih drevesih (res mi je všeč ko vse cveti, *no sarcasm*), po drugi strani pa cvetoče tudi konvertiram cuker v telesne obsege. Kaj mi je koristilo tiste pol škatle keksov v petek zvečer, ne vem. No ja, v bistvu vem.

MELA BI ŠTEL, PA ČOKOLADO TUDI

Ob neznanskih užitkih, ki jih doživljam ob hrani (predvsem čokoladi) se potihem sprašujem, do kod lahko grem, da me bodo ljudje še vedno jemali kot nekoga, ki predstavlja vzor, kot resnega osebnega trenerja. Istočasno se z nejevero skušam prepričati, da se pa, mogoče, ne bo poznalo. Dear Lord, let's pray for a miracle. Prosim? Molim? Ne? Res ne? F*ck my life, pa zakon termodinamike! Pojej več kalorij, kot jih pokuriš iiiiin, ... Izvoli malo celulita. Kljub temu, pa se (upam) strinjamo, da ni važno, da ima tvoj trener sixpacke in/ali popolno posteriorno verigo (beri guzico), če je njegov fokus bazira na pridobivanju znanja, odnosu, trudu za stranko in stremenje k čim boljši storitvi ter nudenju opore.

ZDRAV DUH, V ZDRAVEM ...

Jaz sem, v bistvu, ful zadovoljna. Koliko sem zadovoljna, toliko se zavedam, da zmorem več. In vem, da sem sposobna, saj sem to že dosegla. Motivacija je bila na mestu in imela sem resnično trden razlog. Ta razlog glede konkretiziranja telesnega napredka, se je letos malenkost skril. Postavila sem prioritete na razvijanje svojih poslov, tkanju kvalitetnejših in predvsem raznolikih odnosov (hrana povezuje) in predvsem na opuščanje pritiska, ki sem ga nekoč postavljala sama nase. Morda trenutno nisem v najboljši fizični kondiciji, vsekakor pa sem na vrhuncu zdravja in mentalno najmočnejša doslej.

SPRAVI ME V RED PROSIM ...

Berem prošnje in želje ljudi, ki bi si želeli moje pomoči. Spravi me v red, ampak jaz ne bi to, pa ne bi   riža, pa ne bi piščanca in ob jajcih se mi obrača želodec. Ne morem se odrečti najljubši hrani in ne morem mimo čokolade ...

Naveličan/a.
potreboval/a bi.
rabim,
nimam,
želim si.

Sem brez samokontrole.

Vse zgoraj našteto sem tudi jaz. Napišem izgovor in pričakujem, da bo moj napredek odvisen od nekoga drugega. Si bom plačala trenerja, pa bo. Tudi lani sem imela trenerja, zakaj letos ne gre? Ker moj fokus ni na tem, da nekaj spremenim. Ker mi je tako udobno. Ker si ne želim dovolj. Preprosto je.

Ste pozorni na to, s čem se opisujete? S čem se definirate? S čem se omejujete? Kaj če obrnemo perspektivo?

Česa nisem naveličan/a?
Kaj lahko naredim sam/a?
Kaj že imam?
Kaj ta trenutek cenim?
Koliko samokontrole imam?

GRDA RESNICA

Dragi moji, sprememba ne bo prišla od nikoder. Ne bo boljše. Samo od sebe že ne. Oprostite, nič vam ne bo podarjeno. Lahko dobite brezplačni trening, lahko dobite svetovanje. Lahko si želite in to ostane le ideja. Ne morem stati poleg vas, ko izbirate med piščančjo solato ali pico. Ne morem pripravljati hrane namesto vas. Ne morem organizirati dneva namesto vas. Ne morem se vstati zjutraj z determinanco, da izkoristim dan za doseganje svojega najboljšega potenciala. Nisem tukaj zato, da trpim na treningu namesto vas. Če si mislil/a, da napredek pride brez bolečine, potem nisem trener zate. Nehajmo se metati v cvetoča polja, kupovati fat-burnerje in iskati izgovore. Prekleto, nehajmo se smiliti sami sebi in najprej postavimo prioritete. In konkreten cilj!

KAJ BI TI SPLOH, RES, RAD/A? 

Prioritete. Še enkrat. Če je nekaj vaša prioriteta, boste za to našli čas. Našli boste svoj fokus. Našli boste moč, za katero niste vedeli, da jo imate. Ponosna sem na svoje stranke, s katerimi trenutno delam. Opomnijo me, kako izgleda fokus. Jaz učim njih, a oni učijo mene bolj.

Tudi trenerji smo ljudje. Nismo popolni, izgubimo fokus in fitnes industrija je v večini eno veliko prodajanje kozlarij. Vse kar obstaja, vse kar je realno, so le resnična želja posameznika, nekdo, ki mu lahko pomaga s svojim znanjem in postavljene prioritete. Lahko jih imate, ali ne.

Katere so vaše?