Blogpost #13: Zadnji teden minulega leta in mastni lignji

Polovička letošnjega t.i. oddiha je minila. V glavi si zamisliš, kako boš počel en kup zanimivih stvari, na koncu en dan bruhaš, dva dni zaradi tega preležiš, v petek zvečer sem pa itak spet v svojem studiu drgnila UV lučko. Kam pa so šli dnevi pred sredo, pa me sploh ne sprašuj. Da bi vsaj prek metala zaradi alkohola.

Beljaki in razne jajce

Mi je enkrat ena punca rekla, pa ti ni nikoli slabo, ko ješ surove beljake? (ja, jem stepene surove beljake. Mislim, sem jih jedla) Ponosno odvrnem, da ne.

Trije sončni dnevi v pozabo

Sredina noč je posledično minila v molitvi in prisegah na vsemogočnega Boga (sem ateist), pa še mami je imela slabo vest, ker je delala jajčni liker. Srce parajoče dejstvo, da tudi konca tedna ne bom polno doživela, sem ublažila z izgovorom, da pač že dolgo nisem samo ležala in delala popolnoma nič. Pač 3 dni.

Filmska industrija je v propadu

Občutek, da iz mene puhti še zadnja življenjska moč, sta ublažila repertoar nelegalno pridobljenih filmskih (ne)uspešnic, in nepopisno veselje ob sadni solati. (dehidracija je resna stvar)

Želodec se mi je obrnil ob misli na kakršnokoli hrano, ampak ... KO TOTI APETIT PRIDE NAZAJ - FERTIK.

Kriva sem, priznam

Sem človek navad (kdo pa ni?) in si prizadevam, da gradim takšne, ki mi v življenju doprinašajo. Obdobje med Božičem in novim letom je taka čudna, dolga, neproduktivna nedelja. Ki seveda zaradi drugačnega utripa meni čisto zj*be sistem. Ker bomo mogoče šli v četrtek zvečer k sorodnikom na aufšnit in ker bom mogoče naslednji dan spala do 13h. Zakaj bi potem sploh zdravo jedla? Napaka, vsakič.

Recimo, da je bila polovička prehranskega vnosa t.i. normalna. Vse ostalo pa, hja ... Vse ostalo. Ne bom se zgovarjala na PMS. No, mogoče malo.

Včeraj sem rekla, da danes ziher ne bom začela. Ne, s prvim januarjem bom le nadaljevala. Z mojo drago rutino. Zajtrk. Veliko zelenjave. Litri in litri tekočine (voda, oprosti ker te nisem cenila). Predvsem več beljakovin, v vsakem obroku. Jajca. Razen surovih beljakov (ko se ti vsede v želodec, se ti vsede za vekomaj. Nea se mi vsedi v želodec). 

Puhasti lampek

Priznam, da bi se lahko v zadnjem tednu bolj imela rada. A v tistem trenutku mi je bilo vseeno, kar je popolnoma normalno! Mastni lignji, pomfri in tone čokolade. Uživala v vsakem grižljaju. Spustila polovico treningov in obrnila spalni ritem. Počutim se slabo. Ne moralno, ampak fizično. 

Gremo naprej

S prvim januarjem vam polagam na srce: ne spreminjajte svojega življenja v popolnoma drugo smer, ne silite se z "zdravimi" navadami, če tega niste počeli že prej. Postopoma uvajajte spremembe in storite, kar lahko. Spijte kozarec vode več in pojejte solato zraven šnicla, če je prej niste jedli. Uvedite navade, ki vam bodo enostavno manjkale, ko jih boste zanemarjali zgolj nekaj dni. Potrudite se, telo vam bo hvaležno!

Oprosti, moje drago telo. Danes nadaljujeva.

Zbogom, 2016 in česa jutri ne bom storila

Sem rekla v januarju, da bom shujšala 5 kil, in da bom imela decembra 65 kil. Samo 7 še!

Shujšat je lažje, IN težje, kot sem mislila. Veš kaj, ne pomaga ti manjša konfekcijska, če si s seboj nesrečen, v kakršnikoli obliki si. Kje pravzaprav tiči resničen razlog za tvojo slabo samopodobo?

Jaz nimam pojma. Karkoli že razlog je, se naj j*be.

Junija sem imela 65 kil in sixpacke. Fajn je blo. Mogoče jih bom v 2017 mela spet, če mi bo. Čez praznike sem izbrala, da bom jedla karkoli bom želela in v količinah, ki si jih bom želela. Valjda me je zalilo v trenutku (ker čist iskreno, preveč rada jem). Ja in? 

Zadnji dan tega leta sem preživela, kjer sem najraje - sama, izgubljena v naravi. Tako preživljam tudi silvestrski večer, s keksi in čokolado. Pa čist super mi je! 

Prevzamem odgovornost za posledice, j*biga. 

Česa jutri ne bom storila?

Jutri stoposto ne bom 'začela'. Ker je januar, in ker se januarja pač štarta. Kot tudi ti ne boš. Če je to tvoja novoletna zaobljuba, že zdaj pozabi. 

V letu 2017 raje delaj na tem, da se sprejmeš. Točno tak-a, kot si. To je tvoj cilj, ne katerakoli številka. Ukini nagrajevalno-kaznovalni sistem s hrano. Prični se učiti, kako tvoje odločitve ter izbira hrane vplivajo na tvoje telo. Iskreno si odgovori, zakaj si želiš spremembe in kaj si resnično pripravljen za to spremeniti.

Poiščeš me lahko v FIT Tovarna kjer ti z veseljem pomagam. 

Ne pozabi,

super si, točno tak-a, kot si. 

Želim Vam leto, polno zgodb in prijetnih občutkov.

"Ti bi samo junk jedla, pa vredi štel bi mela!"

"Ti bi samo junk jedla pa vreji štel bi mela."
- Pa saj pa zdaj vreji jem!!! 
"Nisem reko kak ti zdaj ješ, povedal sem, kak ti BI!"

In me trener postavi na realna tla. Pa smo tam - mi vsi BI, ampak smo dejansko pripravljeni kratkoročni užitek zamenjati za nekaj, kar se zdi tako daleč in tako nedosegljivo? Sploh če na stvar gledamo iz udobja naslanjača s skledico sreče - *vstavite vašo priljubljeno jed*. 
Ni mi do tega. Ni mi do treninga. Ne da se mi. Nimam časa ... Razumem. Logično je. Zakaj bi sploh porabljal čas za nekaj, kar sploh ni nujno, da bo prineslo rezultat? Ali pač? Morda bi morali pogledati iz druge perspektive. Kaj če časa ne porabljate, temveč ga investirate?

Trening je skoraj edina stvar, ki bo glede na vložen trud premosorazmerno prinesla rezultat. Spet je odvisno od vašega cilja - a vendarle, prav noben trening ni zaman! Verjetno ste že slišali za izraz - "you can't outtrain a bad diet?" Prehrana igra večinsko vlogo, predvsem ko govorimo o izgubi maščobe. Morda trenirate že nekaj časa, a odsev v ogledalu se nekako še vedno ne enači z vašim estetskim idealom? Velika možnost je, da ste s treningom pridobili kar nekaj mišične mase, ki jo zaenkrat še vedno prekriva plast maščobe, a je vendarle tam - po zaslugi treninga! Z vsako vadbeno enoto se krepi srčno-žilni sistem (glede na intenzivnost), ob treningu z utežmi se zvišuje testosteron, prav tako pozitivno vpliva tudi na vrsto drugih hormonov, da ne govorim o tistem občutku zanosa po opravljeni vadbi. 
A zakaj se je, kljub vsem pozitivnim učinkom, včasih še vedno tako težko 'spraviti zraven'?
Naši možgani tehtajo med naporom, ki ga je potrebno vložiti in  pridobljenim izidom, in kaj hitro se stvar obrne v prid lenarjenja ali pa pomanjkanja interesa sprostiti zabasan urnik zavoljo nekaj uric fiskulture. V uvodnih fazah treninga je motivacija visoka, pri začetnikih seveda toliko bolj, saj se rezultati pokažejo dokaj hitro in očitno. A kaj se zgodi, ko napredek več ni nekaj, kar bi lahko opredelili s številko in se zdi, da že tudi ogledalo laže?
Kdaj trening postane nagrada sam po sebi? 

Težko je reči. Pri meni se je ta prehod zgodil skoraj neopazno. Včasih se zdi, da praktično čez noč - klik. Ko pogledam nazaj, seveda temu ni tako. Res sem lenuh po naravi. In prekleto preveč rada jem. Sploh junk. So dnevi, ko ti ni. Je prišel že tudi kakšen teden. Ni motivacije. Bi se zvila v kepico in jedla vse po spisku.

"Ampak vem. Vem, kaj mi pomeni to, da se v svoji koži počutim bolje. Ne glede na to, kako izgledam, se bolje počutim že zaradi dejstva samega - da sem naredila nekaj zase, da sem izbrala boljšo pot, na račun kratkoročnega užitka. Vsaj 80% časa."

Za vraga, ni treba biti perfekcionist. Ni potrebno, da je črno ali belo. Kar na koncu šteje je samo to, da znova in znova pobereš svoje stvari in prtljago, ter nadaljuješ začrtano pot. Ne, ker te je nekdo prisilil. Ne, ker si čudn in ne maraš junka (kdo za boga ne mara junka?!) Ampak zato, ker INVESTIRAŠ čas. In vsaka pametna investicija, kar trening brezkompromisno je, se povrne. Vedno. 

O delu, ponedeljku in piru po šihtu

Prvi del dneva in pisarniških dolžnosti je za mano, čaka me še trening in prijetnejši del - ure osebnih treningov s strankami do večera. 24/7. Ah, ponedeljkova jutra. Iz časov srednje šole in rahlega popuščanja živcev ob (ne)prijetnih zvokih alarma sem se zaklela, da življenja pač ne bom podredila klasičnemu sedem-do-petnajst sistemu.

Kak si narediš, tak maš.
Dela je (ponavadi) veliko več, kot v klasičnih službah, saj si ga (ponavadi) tudi toliko več naložiš.  Pavzico torej izkoristim za krajši zapis in sprostitev možganov.

* * *

Nisem čisto prepričana v čem tiči razlog, a je strašno dober občutek, ko svoj napredek ovrednotiš z mersko enoto. Zahvaljujoč modernim tehtnicam lahko svojo frustracijo celo digitaliziraš, v kolikor naraščanje kilogramov spremljaš tudi z mesti za decimalno vejico. Al pa se preprosto nehaš vagat. In upaš na čudež.

Tehtnica naj ne bo (edini) pokazatelj napredka. Napredek je tudi to, da opraviš (skoraj) vso delo, ki se  je nabiralo kar nekaj časa. Občutek zmagoslavja.

En kup nepredelanega materiala me še čaka, a hkrati druge prioritete, preden se vržem v globje raziskovanje in napišem obljubljen članek o hormonih.

Kakorkoli že, važno je, da uživaš v tem kar počneš. Čisto vsak dan! 


Idiot, izbrala bi klasični šiht, pa bi lahko šla ob 15h na pir. Pa še o čem bi imela za jamrat.

Želim vam lep preostanek ponedeljka in prijeten začetek tedna,

L

Just my two cents ...

Do you ever ask yourself, why do you do what you do? No, like, for real?
What's the reason, you get up every morning and go to work that (doesn't) appeal you, why do you hang out with people who (don't) get your vibe up, why do you struggle with problems?
Do you know yourself well?
Do you know who you are and where you are going?
Do you live with purpose or do you live just for the sake of it?
Are you accountable for your behaviour or do you blame others?
Can you look back a day, a month, a year and honestly say, you're better than you were? Better towards others? Better towards yourself? Better at making decisions and better at conquering fears? 
Are you like that because you genuinely want it, or are you driven by outer motivation?

Personality development is based on social enviroment and it's true what they say - we are the people we spend time with. It's good that we surround ourselves with people who bring out positive emotions, and also bad ones. Especially those are the ones which are key to reflecting and understanding one-self. But only if we dare!
Making excuses and taking the easy way out is basically our automatic response, so 'living on a small budget' or being in a comfort zone is almost expected. But when does this start to prevent us to reach higher goals? Maybe we are hiding. Hiding from facing ourselves. We forget the promises we once made and the wishes that were left to be. We think we defend ourselves against fear but this way - staying passive - we only make our fears grow larger. Are you developing your personality or are you staying passive? Do you think or do you listen? Do you hide your emotions or do you let them help you? 

A wish to change gives us motivation. Or maybe not, if we keep making excuses and empowering our fears. We wish to change but are we willing to change? If we don't have a specific goal, being mediocre about it isn't good enough. I think it's necessary to ask yourself these questions and always face yourself. I can't imagine living a life without being honest with myself. I can't imagine living without integrity. And I feel really restless when life brings distractions which make me lose my self-connection. I'm still finding myself. I get lost alot. I try. I learn. I fall. I rise. One more time and once again.

Sometimes a goal isn't something to be reached - it can simply be just a direction to aim at. But if you're a character with ambition and the hunger for goals that are specific in nature, a direction simply isn't good enough. You need rationality, concreteness, quantification. That way, you can make your wishes come true quicker. Visualisation is damn important! 

What does self-fulfilment mean to you? Confidence? Are you aware of your actions and their consequences? The more importance you give to your 'why' the faster you'll get your results. There are only two things - why do you want something and how bad do you want it! Everything else is irrelevant.

L.K.

******************************************************

Se kdaj vprašate, zakaj počnete karkoli v življenju? Čisto tako, zares?
Kaj je tisto, kar vas motivira, da zjutraj vstanete in odidete v službo ki vas (ne) osrečuje, zakaj se družite ljudmi, ki vas (ne) napolnijo s pozitivno energijo, zakaj se spopadate z vsemi (ne)mogočimi problemi?
Se poznate dovolj dobro?
Veste kdo ste in kam ste v življenju namenjeni? 
Obstajate z namenom in živite ali zgolj preživite, dan za dnem? 
Sprejmete odgovornost za svoja dejanja ali krivite druge?  
Lahko pogledate dan, mesec, leto dni nazaj in iskreno rečete, da ste danes boljši? Boljši do drugih? Boljši do sebe? Boljši v sprejemanju odločitev in boljši v premagovanju strahov? 
Ste takšni zato, ker si tega pristno želite, ali je vaše gonilo zunanja motivacija? 

Razvoj osebnosti je pogojen s vplivi socialnega okolja in res je, kar pravijo - smo skupek ljudi, s katerimi se družimo. Dobro je, da se obdamo z ljudmi, ki v nas vzbujajo pozitivne, pa tudi negativne občutke, saj predvsem s slednjimi lahko reflektiramo samega sebe. A le, če si upamo! 
Iskanje izgovorov in ubiranje najudobnejše poti je pravzaprav na nek način programirano v našo 'bit', torej najbolj ekonomično delovanje ni nič nenavadnega. A kdaj ravno ravnanje po liniji najmanjšega odpora postane največji upor pri doseganju višjih ciljev? Morda se izogibamo. Izogibamo se soočenju s samim sabo. S tisto vestjo, ki smo jo potlačili nekam daleč. Pozabimo na obljube, ki smo si jih nekoč dali in želje, ki so ostale neizpolnjene. Misleč, da odbijamo strahove, s pasivnostjo le-te krepimo. Razvijate svojo osebnost, ali ostajate pasivni? Razmišljate ali le poslušate? Prikrivate svoje občutke ali jim dovolite da vam pomagajo?

Želja po spremembi je tista, ki nas navda z navdihom. Morda tudi ne, če svojo tehtnico ravnanja prevesimo v smer izgovorov in s tem krepimo strahove. Imamo željo po spremembi, a ne točnega cilja, medlost pa ni dovolj dobra motivacija. Menim, da si je dobro od časa do časa zastavljati  pomembna vprašanja in se stalno soočati s samim sabo. Ne predstavljam si, da bi lahko živela življenje, v katerem bi bila na kakršenkoli način neiskrena do sebe. Ne predstavljam si, da bi živela brez integritete. Predvsem pa čutim neznanski nemir ob tem, ko življenje prinaša svoje distrakcije, zaradi katerih tu in tam izgubim stik s sabo. Še vedno se iščem. Velikokrat skrenem s poti. Preizkušam. Se učim. Padem. Vstanem. Še enkrat in znova. 

Včasih cilj ni nekaj, kar bi imelo namen dosega - je velikokrat lahko le smer, v kateri potujemo. A če si karakter z željo po ciljih specifične narave, smer enostavno ni dovolj. Potrebuješ konkretnost, merljivost, racionalnost. Na tak način lahko svoje želje veliko lažje udejstvuješ. Vizualizacija je prekleto pomembna! 

Kaj vam pomeni samoizpolnjevanje? Samozavest? Se zavedate sosledja svojih dejanj in njihovih posledic? Teža vašega 'zakaj' določa hitrost, s katero boste prišli do rezultata. Obstaja le dvoje - zakaj si nečesa želite in kako zelo si tega želite. Vse ostalo je nepomembno. 

L.K.

Blogpost #13: CILJ ALI IDEJA?

Jaz bi marsikaj. Veliko stvari mi je všeč. Imam preveč idej. A kaj mi vse to pomaga, če konec koncev ostanejo le to - ideje. So neke približne predstave o tem, kaj bi si želela imeti, kje bi želela biti, kako bi to počela, ... Ideje.

Domišljija je najboljše orodje, ki ga premoremo. Nekateri je imajo več, nekateri manj, vsi pa se lahko strinjamo, da nas prehod v odraslo dobo in način življenja sčasoma prisiljuje k vse večji uporabi logike in k manjši uporabi domišljije. Kar je žalostno. Kot otroci imamo toliko želja, zamisli in lahko smo, kdorkoli želimo biti. Petletniku se ne gre posmehniti ob ideji, da bo astronavt. Seveda boš, ljubček.

Prevrtimo naprej. Si v srednjih letih, mogoče že imaš otroke, morda tudi ne. Ideja o letenju v vesolje je morda res splavala po vodi, a vendar si želiš spremembe na področju svojega življenja.

"Pozabil si na sebe. Na svoje ideje in želje. Na negovanje svoje duše in otroka, ter njegovih zamisli. Kje začeti?"

S tistimi desetimi odvečnimi kilogrami, morda celo več? Ali pa morda pridobiti nekaj mišic? Biti bolj samozavesten? Pa se ti posmehnejo. Pojdi in pospravi to svojo luštkano idejo, ter se ukvarjaj s pomembnejšimi stvarmi. Ker ni časa. Ker ni energije. Ker je tempo. Ker so službe, takšne kot so. Tukaj lahko vstavimo katerikoli izgovor, saj naša ideja ni dovolj močna, da bi jo spremenili v cilj.

Zakaj ne bi tokrat pustili domišljiji prosto pot, da najde svoje mesto v vsakdanjiku? Od tukaj do tam je morda res dolga cesta, a potovanje tisočih kilometrov se začne z enim korakom. In kot pribito drži, da bomo dosegli vse, kar si lahko z izjemno natančnostjo predstavljamo. Oblikujte si mentalno sliko sebe, kako počnete nekaj, kar si želite. Kakšni ste takrat? Kako se vidite jutri? Pojutrišnjem? Drugo leto? Čez pet let? Če si je dolgo obdobje težko predstavljati, si sliko oblikujte sami - z domišljijo. Predstavljajte si sebe, kako počnete reči, ki so se še včeraj zdele nedosegljive. Ob vizualizacijah, za katere menite, da jih lahko uresničite, bodo misli tekle prosto, lahkotno. Če vam ob ideji postane nelagodno, iščite drugačno, bolj otipljivo sliko.

Če si zaželim kavo, vstanem, grem v kuhinjo in jo skuham. V kolikor je nimam doma, grem v trgovino in jo kupim. Še preden pridem domov, si predstavljam njen omamen vonj in kaj kmalu se manifestira v moji najljubši skodelici. Primer s kavo je resda poenostavljena skica, a vendarle sem dosegla cilj, kljub temu, da sem morala po kavo v trgovino. Ker je bila moja želja dovolj velika, je postala skodelica kave moj cilj in namerna odločitev. Enostavno, ni? Tako je prav z vsako idejo. Včasih je potrebno iti po korakih v obratno smer - od cilja, nazaj, prav na današnji dan.

"Kaj je potrebno, kaj mora biti izpolnjeno prav vsak dan, da neresnično postalo resnično? In verjemite, včasih ni potrebno veliko."

Če v tem trenutku lahko sami sebi iskreno priznate, da ste danes naredili popolnoma vse v vaši moči, da boste jutri bližje svojemu cilju, potem - bravo. Od tukaj kjer ste, do tam, kamor želite priti, vas ločijo le vmesni postanki. Počivališča. Predaja štafetne palice. Le s to razliko, da jo predate sami sebi, znova in znova, dokler ne pridete na cilj. Naj ne ostanejo ideje zgolj ideje. Uporabite domišljijo in premagujte ovire, ki so največkrat le v glavi. Če vas plaši dejstvo, da je pred vami še dolga pot, poglejte nazaj in kako daleč ste že prišli. Če pa slednje primerjave ni, bo potrebno premisliti, ali nemara vaši cilji ostajajo zgolj ideje ...

Znaš poslušati svoje telo?

»Tvoje telo, njegovo zdravje, vitalnost in velikost le-tega so večinoma direktno odvisni od tega, kar počnete z njim – kako ga hranite, kako ga uporabljate, koliko ga premikate, koliko mu namenite počitka, okolju, ki ga izpostavljate in še veliko več.

Prevečkrat jemljemo svoje telo za samoumevno. Menimo, da smo do njega upravičeni in mu namenimo pozornost le takrat, ko nekaj ne deluje. Je edini kraj, v katerem moramo živeti in nismo naučeni kako deluje, kako skrbeti zanj, kaj je ključnega pomena za njegovo delovanje in vitalnost in kaj lahko storimo sami, da to izboljšamo.

Če s telesom nimamo težav, nam zanj ni dovolj mar, da bi se mu posvečali s pozornostjo, ki si jo zasluži.

Naš nasvet je, da postanete pozornejši na to, kako se vaše telo počuti. Kako se odziva na različne vplive, kaj je tisto, ki mu daje dober občutek in pod kakšnimi pogoji se počuti slabo.

Poznate pregovor – brez žalosti ni veselja? Popolnoma enako pa velja tudi v obratnem smislu. In žalostno je, da veliko od nas ne ve, kako je, ko se počutiš popolnoma 'fit': močno, zdravo, energično. Marsikdo ne ve, da se lahko počuti še veliko bolje, kot se v tem trenutku.

Ko se počutiš otopelo, se vprašaj – zakaj? Ko imaš napihnjen trebuh, se vprašaj – kaj je privedlo do tega? Ko dobiš glavobol ali te napenja, ali ko ne moreš spati, ko se zbudiš utrujen, ko bi naenkrat sredi jutra ali popoldneva najraje kar zacumal, ali ko dobiš krče v trebuhu – le vprašaj se, zakaj je temu tako. Natančneje si oglej hrano, ki jo uživaš. Je procesirana, ali je bogata s hranili? Prevladujejo ogljikovi hidrati, maščobe ali beljakovine? Si dobro spal ali je bil tvoj spanec moten? Je bil dolg ali kratek? Si pod stresom ali živiš dokaj mirno? Si tisti dan svoje telo veliko premikal ali si večinoma sedel? Si bil dobre ali slabe volje? Si se tisti dan veliko pritoževal, ali si bil hvaležen in pozitiven?

Poslušaj šepet svojega telesa, preden si prisiljen poslušati njegove krike. Če tvoje telo ne izgleda, kot da je kakorkoli pokvarjeno, še ne pomeni, da ne potrebuje ljubezni, pozornosti in nege.

Način, po katerem deluje naš zdravstveni sistem, nam je vcepil mišljenje, da naše telo potrebuje nego le, ko ni dobro. Da odsotnost opazne bolezni pomeni, da smo zdravi. Slednje je lahko daleč od resnice. Veliko od nas ne funkcionira, kot bi moralo. In ker ravno nismo v sozvočju z našimi telesi, ostajajo znaki spregledani.«

Članek ni moje delo in je prevod objave iz strani Muscle Nerds.