ponedeljek, november 13

Česa smo v resnici lačni in opojni vonj parfuma

Nekje za očmi čutim pritisk in prva misel je, da odidem čimprej domov. Že tam nekje od poznega popoldneva se me drži utrujenost in rahla razdraženost. Ob vsakem, že rahlem občutku nelagodja bi nekoč posegla po nečem sladkem. Ker rabim cuker v žilo, takorekoč - da me dvigne.
In vseeno mi je za vse ostalo. Paše, kakopak.

Ustavim se, nekajkrat globoko vdihnem in razmislim, zakaj si tako zelo želim tiste čokoladice, čeprav sem pojedla uravnotežen obrok pred petnajstimi minutami in sigurno nisem lačna.

Mamljive kombinacije sladkega, slanega in mastnega, ki v naravi praktično ne obstajajo, v možganih sprožajo primarne sisteme nagrajevanja in krepijo vzorce, zaradi katerih posegamo po še. Ker stremimo po minimalni rezistenci in efektivnosti dejanj, sami sebe dobesedno naučimo ravnati avtomatizirano.  Kar sploh ni nič nenavadnega, zahvaljujoč preprostosti ter dostopnosti tovrstnih kombinacij v našem okolju. 

Ob raziskovanju svojih misli in vplivov na početje, ki me je tako zelo dolgo omejevalo, ugotovim, da so možgani precej samosvoje 'bitje'. Prehranjevanje, iskanje hrane in okoljski elementi, ki sprožajo prehranjevanje so tesno prepleteni z mehanizmi, ki bi jih skoraj lahko označili za popolno 'primitivno opičje ravnanje', vsaj glede na študije, ki jih predstavi Stephan Guyenet v knjigi The Hungry Brain. 

Kaj pa se zgodi, ko so avtomatska dejanja kriva za večanje obsega naših trebuhov?

Smešno. 

Čeprav sem že malce naveličana dneva in me prešine, da bom morala še nazaj do avta, se peš odpravim na drugo stran mesta, kjer obiščem Katarino v hiši parfumov. Po vedno prijetnem pogovoru mojo prezeblost napolni občutek topline. Moje čute izostri paleta mamljivih vonjev, in prepustim se raziskovanju. Ne morem skrivati pristnega veselja, ko mi prijateljica izkušeno priporoči vonj parfuma, ki mi je pisan na kožo. Zadovoljna, pot nazaj prehodim z dobrimi občutki in sploh ne opazim, da me zelo zebe.

Avtomatizirana dejanja, naše službe, standardizirane poti tja, nazaj, v trgovino, po otroke. Vse to nas pušča otopele. Ustavimo se za trenutek. 

Vdihnite. 

Izdihnite.

Ali vonjate približujoč zimski zrak? Ali zaznate vse note parfuma na vratu vaše najljubše osebe? Ali vidite, kako vas beg vstran od neprijetnih občutkov utrujenosti, naveličanosti, pravzaprav še bolj oddalji od tega, kar si želite? 

Bežimo v prikladnost, praktičnost, sproščenost. Hrana zagotovo nudi vse to. 

A nismo odvisni od hrane.
Ne od sladkorja. 
Ne od hamburgerjev.

Nismo lačni substanc, zaradi katerih skoraj vidno opažamo negativne spremembe naših teles. 

Verjetno je jasno, da je potrebno zaradi nekonvencionalnosti narediti majhen de-tour. Ko se nam ne da, smo preveč leni ali se preprosto premalo cenimo, da bi dobre občutke iskali v stvareh in ljudeh, v v ljubezni do katerih se skrivajo. Najti jih moramo v ljubezni do sebe in v disciplini odlaganja impulzivnega užitka, ki smo ga zaradi vselej razvijajoče inteligence sposobni ukrotiti. Obvoznica resda morda ni tako praktična, a le drugačna stimulacija in pristno občutenje trenutka je način, ki nahrani, ki nas dela žive.

Hvala, Kat :*

torek, oktober 3

Personally personal, I hate small talk

After hitting the snooze button for the fifth time, ignoring the ringing of the mailman and somewhere between consciousness and mild dreaming, I’ve remembered the unsettling dream. 

I’ve remembered the feeling of being lost, scared and alone. Definitely not a warm thought, although I was still in the safety of my own bed. I have almost imagined, how life abroad would be … Then I woke up. I smiled to myself. My mind is playing tricks on me. I have the power of choosing the thoughts I’ll go with. Of course it will be scary, but there’s a world of energy, mindset and people I don’t think i can be apart of anymore - at least for some while. Some days, it makes me sick. Other days it’s alcohol. At least it turned out a great party on Saturday. 

Maybe I am naive but indeed I think I’m not the only one who is starting to realize the value of my own time investments. I’m becoming more and more selfish, on a daily basis. More than often, it’s a lonely world, or maybe I make it so? The more I’d like to give, the more I keep coming back to myself and to struggling with questions that just don’t seem to go away. Anxiety kicks in. Some days I cope, without coping with food. 

Slightly melancholic from the common poison also called liquor, I’d quickly get out of bed and off to a new day. I’ve decided to reschedule the meditation session for the afternoon. 

——

Going into the last quarter of the year, I’m still somehow suprised by the things I’ve actually  manage to change. Genuinely suprised at first, I came to realize that nothing is actually that hard to get, but only if you are 100% sure it will happen. It may sound like a cliche, but the things you aren’t achieving are the result of internal monologues. You keep keep winning sabotaging arguments against yourself, and somehow don’t even realize it. You get what you think you deserve. You get what you actually believe, subconsciously.  

Then there’s the how. While I’m really good at imagining things and outcomes, there’s the how factor. Some goals just require daily action and persistence. This is where my need of variety and constant change kicks me in the face. I don’t even know if all this makes sense. Wishing I’d feel better after I’ve write my feelings down, made me worse … 

This is where I’ll leave this today. Unsettled. This too, shall pass.

 




četrtek, september 21

The inspiring plane crash


The seat suddenly sticks to your back like fly paper and your head fills with pressure. Your stomach drops. Your heart beats faster. This is it, maybe I die today. 

Nope, still here. 

Everytime the plane takes off, the thought of crashing comes to my mind. I smile to myself, as I think I'm not the only one.

 It merely a flash, a glimpse, and then it's gone. We're in the air and I start focusing on the adventure ahead. Goose bumps. But not from flying. 

It was on my bucket list for some time. And fore the first time, I've actually went through with my new years resolutions. It's a special kind of satisfaction, when you actually do what you wished for so long. Usually, I would find some reasons to justify my indecisive nature, but after a while,  this became an irritation. 

I want to, I wish to, I'm scared, I don't have the money, I don't have the time, I can't afford to leave my bussiness, when, someday ... What a bunch of bullshit stories. Sadly, many of those we start to believe. Not a bedtime story I'd look forward to. 


JUST GO FOR IT
I want to travel, but I don't want to do it alone. And I admire anyone who has done it. But me? No, I'm too scared. I'm just gonna stay here, on-line drool over amazing experiences people have and feel sorry for myself. I'm gonna tell myself all the reasons I can't be one of those people.
That's the way to fulfilment. Wait, what? 

Spending New Years eve all alone wasn't something I've planned to do, but as it turned out, it was necessary. It gave me time to think about what I want for the upcoming year. 

One of the scariest decisions was to quit a job I've been doing for almost 7 years and dive into the unknown. 

This, and the Atlantic ocean. 

In January I said fuck that and booked a flight. 
I always wanted to learn how to surf, so Portugal it is. 


THIS YEAR I WILL
After three months of working as a full time personal trainer, the only thing I ask myself is why the hell I haven't done this earlier. Because being scared and resisting welcome change also means staying in the 'known'. But that's just how it is, we fucking love the certainty. 

The majority of our suffering usually comes from holding on that which doesn't serve the purpose anymore. And with it, another story of how we should be content with that suffering, because living any other way isn't possible. I just don't buy that, sorry.
My appreciation of certainty, certainly goes a long way, but there's something thrilling about the unknown. The stuff around the corner. The chase and the wait. And the pursue of things that make your mind grow. 

Portugal was amazing. I've met dozens of interesting people, laughed my heart out, heard some fascinating ghost stories, and drank beer in the middle of Lisbon as sun caressed my cheek. I've battled with the waves, appreciated graceful Buddha statues, drank liquor from a chocolate cup in a beautiful historic town, learned how to stand up on a surf and haven't had a single regret about eating spoonfuls of Nutella, daily. 




I still struggle with emotional eating, more than I'd be happy to admit. I've managed to get past the point of bingeing, but it's a kind of pain I'm maybe not ready to let go of. The frustration remains and I've learned that more that I try to get rid of my insecurities with different challenges, the more they grow. I'll get where I want to be, eventually. So I let them, just be. I let myself, just be. 

BE INSPIRED ... AUSTRALIA AWAITS
There's a journey in front which I promised to share with you. I'm leaving next year, but until then, some goals remain to be crushed.  By all means possible, I want to inspire. Anything you truly want, is possible. 




Stop telling yourself bedtime stories and take the steps that need to be taken. Fear is a real feeling and some decisions are amazingly hard to take. But at the end of the day ... 

Isn't the feeling of our hearts beating faster with genuine joy all that we yearn for? 

Don't settle for less than every moment of your life. 






torek, avgust 29

English practice level: Going to Australia

Simply doing something you feel good doing too many times ends on the back part of a neverending to-do list. Getting older, changing priorities, falling into the coolest choo-choo ride there is (life is amazing like that) might just make us forget to do things we always wanted to. Or even worse,  not forgetting but putting it off, for someday... But as I've seen and heard many times, someday turns into never and wanting to turns in wishing you could, and wishing you did.

I always had the need to create. From the simplest of forms of making a goey-mess of sticky balls of paper and glue, then calling it art (I was 5, don't judge me), to writing poems, making video-animations, pencil drawing or somehow enhancing whatever I've dealt with at the moment. Writing became my latest outlet, right after I stopped giving a fuck what people think. Mostly, they don't even think as much as I would like to believe.

Having a strong imagination paired with low self-esteem, a mild case of anxiety and a strong feeling of 'never-being-good-enough' isn't really a cocktail I'd want to be drinking the rest of my life. I prefer pina coladas, thank you very much. So it got me thinking - why don't I do the things I want to do?

About a year ago, a person very important to me at that moment, aggressively criticized my way of thinking. My point of view wasn't aligned with his and maybe he even had ego issues, who the fuck knows. The thing is, I was deeply demotivated to continue writing my thoughts in english. "Why do you write in english? That's stupid." I didn't know the answer then.

 I just knew I simply loved to do it. Isn't doing something that makes you feel good #lifegoals? Anyway, I listened. I listened and had me believe someone else knows better what's best for me. I just pussied-out and agreed.

I still love to write in english and will continue to do so. Despite having a good reason now, I'd probably do it eventually anyway. Doing things I love to do, brought me where I am today. And even though there are times when the exact 'why' of doing something is unclear, I'm somehow drawn to thinking, acting and being in a certain way. Name it intuition, a calling or whatever it may be, each and every life has a purpose, and I am a strong believer that life will lead you to it, if you know how to listen.

I've made a decision to move to Australia for a year. I'd love to share my journey with you.

- L.

petek, junij 23

Kako si, najdeno kolo in shramba hvaležnosti

Kako si?
Preprosto vprašanje, ki večinoma izzove preprost in avtomatski ‘vredu’ ali pa postane povod za izpoved niza dogodkov, ki so pogosto mašilo za spodaj ležeče težave.  Težave, ki se jih v toku vsakdanjih obveznosti zaradi praktičnosti pač raje ne dotikamo, težave o katerih ne govorimo. Težave, ki postanejo posledica potlačenih sanj in neizpolnjenih pričakovanj. In potem se sprašujemo, zakaj so ponedeljki težki, zakaj težko vstajamo in zakaj nas včasih tako nedolžna stvar, kot je otroški jok, spravi iz tira. 

In, kako si? Pa bo, vreme služi … Malo pod stresom, saj smo vsi …

Počivaj v miru
Vsakdanji stres postaja norma in medsebojno vzpodbujanje ga dela sprejemljivega, nas pa ‘normalne’. Želimo si pripadnosti, sprejemanja, vklapljanja. Normalno me nikoli ni zanimalo.

Prvič me je doletela izguba ožjega družinskega člana. Obred poslavljanja ti da misliti, kako malo časa imamo - a po drugi strani spet več kot dovolj, če ga znamo izkoristiti. Verjeti, tudi ko je težko. Vdihniti, videti, užiti. Truditi se ne izpustiti niti enega dne, niti enega trenutka za slabe občutke. A veš, koliko časa dejansko bolj trpimo v svoji glavi, kot v realnosti?


Prakticiranje hvaležnosti
Cenim zvok budilke vsak dan ob pol šesti, ki z Despacito naznanja nov dan. In ne glede na to, ali latino ritme slišim že tretji četrtek zapored, me sama esenca melodije zaziba v pričakovanje novega dne. Vstanem in se zahvalim, da lahko kljub fizični utrujenosti grem in danes počnem to,  za kar mi igra srce. 
V naglici zadnjih minut, sem hvaležna za hrano, ki si jo pripravim že zvečer. Ta me napolni z energijo vse tam do enajste ure, ko moji zagriženi varovanci oddelajo jutranje treninge. Zamenjava dnevne rutine in urnika je, kot vsaka nova stvar, precej stresna. Nov urnik, navajanje na nepoznano rutino in postavljanje pritiska nase, z namenom konstantnega učenja.

Cenim ljudi, s katerimi se srečujem vsak dan in ljudi, ki so me pripeljali do sem, kjer sem danes. Za vse, kar ti življenje odvzame, te čaka (večinoma vedno) boljša zamenjava. Ali pa le boljše zavedanje tega, kar že imaš. In tako se je izkazalo tudi v primeru mojega ukradenega kolesa, za katerega sem nekako čudno naivno verjela, da bo našlo pot nazaj. In je. 

Slednje očitno nikoli ni bilo ukradeno, temveč imajo moji starši morda malo čuden smisel za humor. In vsekakor nenavadne vzgojne metode. Otrok očitno ostaneš, dokler imaš starše. In cenim tudi njih, s čudnimi idejami vred. 

Kam sem namenjen?
Ni bilo vedno tako. Obstajali so dnevi, ko je bilo težje. Obstajajo dnevi, ko je težje. Ko s težavo najdeš razlog, da vstaneš. Sedaj je tega vse manj. Začne se z močno željo, da najdeš svoj namen na tem svetu.

Življenje ima hecno sposobnost zlaganja dogodkov na svoje mesto. Včasih so ovire, napake in porazi le sredstvo za uspeh. Popravek - ovire, napake in porazi so - vedno - sredstvo za uspeh. 

Ko me prevzame občutek nelagodja, panike, anksioznosti, da nisem naredila dovolj - se vprašam, če so moje utemeljitve na mestu. Večkrat se izkaže, da svoje mesto sreči in notranjemu miru neupravičeno postavljam v prihodnost in pod določene pogoje. Ne moreš obvladati svojega življenja v enem dnevu, lahko pa obvladaš vsak svoj dan, dan za dnem. Dovoli si biti srečen, tudi ko okoliščine niso popolne in brezpogojno verjemi v svojo sposobnost da izboljšaš le-te. 

Kdo sem?
Če lahko tako lahkotno postavljamo filtre na fotografije in na tak način izboljšamo sliko, zakaj tega ne storimo v resničnem življenju? Ko pričneš filtrirati svoje misli, informacije in ljudi, s katerimi prihajaš v stik, se vse spremeni. Ugotoviš, da ti pravzaprav ni potrebno nič. Ni pomembno to, kar o tebi reče tvoj fant. Tvoja mama. Tvoji sodelavci. Še najmanj je pomembno, kaj si mislijo ljudje, ki jih ne poznaš. Kar na koncu dneva odtehta,  je to kar si o sebi misliš sam. 

Izkušnje so največji učitelj. Po mojem mnenju lahko še več znanja prejmeš od drugih ljudi. Predvsem ugotoviš, česa si ne želiš in tako si dan za dnem bližje temu, kar si. A le, če si pripravljen prisluhniti in videti.


"The paradox of our time in history is that we have taller buildings, but shorter tempers; wider freeways, but narrower viewpoints.
We spend more, but have less; we buy more, but enjoy it less.
We have bigger houses and smaller families; more conveniences, but less time;
We have more degrees, but less sense; more knowledge, but less judgment; more experts, but more problems; more medicine, but less wellness.
We drink too much, smoke too much, spend too recklessly, laugh too little, drive too fast, get too angry too quickly, stay up too late, get up too tired, read too seldom, watch TV too much, and pray too seldom.
We have multiplied our possessions, but reduced our values.
We talk too much, love too seldom, and hate too often.
We’ve learned how to make a living, but not a life; we’ve added years to life, not life to years.
We’ve been all the way to the moon and back, but have trouble crossing the street to meet the new neighbor.
We’ve conquered outer space, but not inner space.
We’ve done larger things, but not better things.
We’ve cleaned up the air, but polluted the soul.
We’ve split the atom, but not our prejudice.
We write more, but learn less.
We plan more, but accomplish less.
We’ve learned to rush, but not to wait.
We build more computers to hold more information to produce more copies than ever, but have less communication.
These are the times of fast foods and slow digestion; tall men, and short character; steep profits, and shallow relationships.
These are the times of world peace, but domestic warfare; more leisure, but less fun; more kinds of food, but less nutrition.
These are days of two incomes, but more divorce; of fancier houses, but broken homes.
These are days of quick trips, disposable diapers, throw-away morality, one-night stands, overweight bodies, and pills that do everything from cheer to quiet, to kill.
It is a time when there is much in the show window and nothing in the stockroom."

In kaj se skriva v vaši shrambi?


petek, junij 9

Neznanec v avtu, skok s padalom in odprta kuhna

KONTEKST 

Jemljemo informacije iz konteksta, jih potenciramo, znegativiramo, povzdignemo, sfotošopiramo, zinstagramiramo, zmejkapiramo in ... jemljemo kot absolutne.  "Ej, kaj pa kruh? Ga lahko jem", še vedno slišim tu in tam. Ena stvar: kontekst. Jebeni, kontekst. 

Glej, jej kaj hočeš. Ni na meni, da ti povem, kaj lahko in kaj ne. Lahko te zgolj podučim o tem, kaj sestavlja kruh in kako te sestavine vplivajo na to, kar ti vidiš v ogledalu. Potem je stvar odločitve. In stvar potreb. In stvar ciljev. Zato bo moj odgovor vedno - odvisno. Najprej moraš vedeti česa si želiš.


BE CAREFUL WHAT YOU WISH FOR ... 

Pazi, česa si želiš. Lahko se uresniči. In vedno se.

Ne verjameš? Kakšno je tvoje življenje ta trenutek? O čem razmišljaš? O čem si razmišljal včeraj? Prejšnji mesec? Zadnje leto? Še boljše vprašanje, KAKO razmišljaš? In kako odreagiraš na situacije, ki so izven tvojega vpliva?

Dobimo kar verjamemo. Če si dovolj dobro, pisano, z občutkom, predstavljaš sebe v željeni situaciji, se mora uresničiti. Še vedno me presune, kako zelo je to res in kako malo časa je potrebno, da dobiš točno kar verjameš - neomajno. 

Bodi odločen glede svojih ciljev in fleksibilen glede svojih metod, pravijo. 
Če vedno znova pogrnemo pri isti situaciji - a se ni morda bolje tega lotiti pač z druge perspektive? Pogledati drugače? 
Sprejeti možnost realnosti, ki ni le naša?

Seznam opravil ni nikoli krajši. Vsakič mi pade na pamet še ena stvar, ki bi jo morala narediti. Še ena knjiga več, še tisti članek, ki ostane neprebran. Ko se voziš, razmišljaš, kje bi že moral biti in kaj vse te še čaka potem. 

Pa vsi govorijo o tem, kako se je dobro ustavljati, a včasih preprosto pozabiš. Kako se vi opominjate? 


STRAH ME JE

"Kaj je bila najbolj nora stvar, ki si jo kdaj naredila?" 

Vprašanje me zadane, ko strela z jasnega. 

Preprosto nisem imela odgovora. A ko razmislim, ... 

Noro je bilo, ko sem v osmem razredu na šolskem plesu šla do fanta (pet metrov ne vidim pred sebe tip zatreskanosti) in ga vprašala če bi plesal z mano. 
Noro je bilo, ko sem prvič šla sama na dopust. 
Noro je bilo, ko sva se s prijateljico sredi Cipra vsedle neznancu v avto. 
Noro je bilo, ko sem stopila v popolnoma novo karierno pot. 
Noro bo, ko bom skočila s padalom. 
Noro bo nekoč postati nekomu izziv in obratno. 

Morda se bralcu to sliši kot 'malo jadan ti život', a vse te izkušnje so zame povezane z največjimi strahovi. Bojda so najboljše življenjske izkušnje na drugi strani strahu.
Z gorečo gotovostjo lahko to potrdim za prvih pet. Ne nujno v tem vrstnem redu. 


ŽIVI(M) ŽIVLJENJE SKOZI OČI, MANJ SKOZI LEČO

Ironično da pišem to v kavarni sredi mesta, na računalnik, medtem ko hitro 'check-inam story' na svojem pametnem telefonu. Vsi smo odvisni, pa če si to priznamo ali ne. Od lajkov, od neskončnih vsebin, od pozornosti, ki to ni. Namerno se več ustavljam. Za to se vsekakor lahko zahvalim meditaciji in ljudem, ki v moje življenje prinašajo radost. Življenje se ustavi, če se ustaviš ti. V parku do tebe pristopi ženica, ki ti zaželi veliko smeha v življenju. Opaziš, kako čutno mamica poljubi svojega otroka. Zavonjaš mešanico toplega vetra, cvetja in nisi jezen na počasnega voznika. Morda je vse lepše, ker je poletje. Morda vedno gledam svet skozi rožnata očala. Morda. 


Gremo gledat, kaj dobrega ponujajo na Odprti Kuhni v Mariboru. Poglejte, prisluhnite, zavonjajte, okusite.


Občutite. 





ponedeljek, april 24

Kako (lažje) doseči svoj cilj?

Želja po neki spremembi izide iz ideje, da bo enkrat nek trenutek v prihodnosti, naše življenje na danem področju takšno, kot smo si ga ravnokar zamislili. 

Neglede na področje, ki bi ga radi spremenili, se zavedajte enega zakona:


Akcija - reakcija. Vsako vašo dejanje (pa tudi nedejanje) ima svojo posledico. 

Katerokoli področje svojega življenja bi radi spremenili, reakcija bo vedno odvisna in edino le - od vaše akcije. Danes želim z vami deliti nekaj nasvetov, da bodo ideje lažje postale resničnost in da se cilj spremeni v akcijski načrt. 


1. PREVZEMI KONTROLO

Včasih vam pri določeni stvari ne uspe, ker ne pogledate širše slike. Morda se ujemate zgolj v nepotrebno 'logistiko' in si zapolnjujete čas z delom, ki vas dejansko dela zgolj zaposlene - ne pa tudi produktivne. Na tak način si prestavljate korake, ki bi dejansko vplivali na korak bližje k želenemu stanju. Prevzemite kontrolo in poglejte širšo sliko. 
Kaj počnete vsak dan? 
Kaj počnete vsak teden? 
Kaj počnete vsak mesec? 
Katera so dejanja, ki se največkrat ponavljajo? 
Kje imam resnično težavo in kje iščem izgovor?

Prvih 14 dni zgolj opazujte, zberite podatke in analizirajte. Če si želite shujšati, brez da trenutno karkoli spreminjate, začnite 14 dni vsak dan zapisovati kaj jeste. Pišite v beležko, telefon, na tablo ... Ne pozabite, vsaka težava ima svojo rešitev. Izgovor je nima.






2. ANALIZIRAJ

Vidiš kakšen vzorec? Je že na prvi pogled jasno kaj se dogaja? Ne glede na to, kako dobro ti deluje logistika, nikoli ti ne bo uspelo, če ne boš poiskal pravega vzroka tvojega problema oziroma zakaj ti DO ZDAJ še ne uspeva, kot bi želel. 






3. OCENI SITUACIJO KJER SI, IN KJER ŽELIŠ BITI

Kaj je potrebno narediti, da boš tam? To vprašanje si postavljaj tako dolgo, dokler ne prideš do tega trenutka - zdaj. In to naredi. Najmanjši korak šteje, pa če to pomeni, da le nastaviš budilko 15 minut prej, napišeš nakupovalni seznam, ali si v telefon vstaviš opomnik, da moraš kontaktirati osebo, ki ti bo pomagala. Stvar mora biti takšna, da jo narediš prav zdaj! 









3. PRILAGODI SVOJE OKOLJE

Po analizi boš ugotovil, katere so tiste navade in vzorci, ki vas omejujejo pri napredku. Včasih so omejujoči faktorji dobro skriti, ali pa celo obstajajo v nas samih. V naših prepričanjih, mislih in nezadostno željo po spremembi. V kolikor je omejujoči faktor zgolj pomanjkanje kreativnosti.  Posegaš po sladkarijah še posebaj takrat, ko so ti na dosegu roke in v vidnem polju? Pa, jih pospravi. In to naj ne bo mesto, ki ga ves čas odpiraš tudi zaradi drugih stvari. 


4. POSTAVI SI REALEN CILJ

Če si navajen jesti 3x na teden zrezek v sirovi omaki z njoki, ne rabiš znoreti in preiti na kuhan riž na vodi in pustega piščanca. Zamenjaj njoke za riž ali krompir, sirovo omako pa za gobovo ali naravno.  To je nekaj, kar vsekakor lahko narediš, še vedno se ti ne bo zdelo, kot pretirano odrekanje, kljub vsemu pa naenkrat vneseš manj kalorij = napredek. 


Perfekcija ni to, kar si želiš. Želiš si napredek, ne glede na to, kako velik je!

5.  NAJDI SI NEKOGA, DA MU BOŠ ODGOVOREN

Ko se gre za stvari, ki nas postavljajo izven cone obdobja, ponavadi ravno zaradi tega ne držimo obljub, ki smo si jih dali. Velik cilj zahteva doseganje manjših ciljev, spet ti pa morda zahtevajo niz dejanj, ki zahtevajo manj ali več napora. Naj bodo dejanja takšna, ki vam sicer predstavljajo nek izziv, vendar čim manjšo obremenitev. Po mojem mnenju, se občutek zadovoljstva po opravljenjem dejanju premosorazmerno stopnjuje s premagano stopnjo obremenitve. Če imamo pristno in iskreno željo, pa tudi obremenitev smatramo kot manj nelagodno.  
 


6. NAJDI SISTEM, KI DELUJE - ZATE

Nemoreš uporabiti univerzalne diete. Ne moreš najti najboljše diete. In nikakor ne obstaja najboljši program treninga. Sistem mora biti prikrojen specifično zate, glede na tvoje potrebe, želje, zmožnosti, sposobnosti in trenutni cilj. 

7. SPROTI PREVERJAJ
Svoj cilj si napiši in ga imej na vidnem mestu. Sproti preverjaj svoj napredek. Motivacija bo popustila. Neizogibno. Takrat se spomni, zakaj si želel, česa si želiš. Tudi če padeš ven iz ritma, najdi način, da se vrneš v svoj sistem, ki ti odgovarja. Spomni se, kaj želiš doseči s spremembo? Nič pa tudi ni narobe s tem, če svoj cilj spremeniš. 
Sama na cilje raje gledam kot na nekaj, k čemu stremimo, ne le kot na končno destinacijo, kamor želimo prispeti. Cilj je uživati v potovanju! 
_________________________________________________________


"Če si pripravljen/a na spremembo, a kljub vsemu ne veš, kako začeti, me kontaktiraj. Obljubim, da bova našla način, ki bo deloval - zate."


Lea, tvoj osebni trener