Preden odgovorim na vprašanje, naj izpostavim, da pač nisem ena izmed tistih, ki v kuhanju neznansko
uživajo in zato na vsak način skušam svoj način prehranjevanja znosno
vpeljevati v vsakdanji urnik. Moja tri pravila so:
1. Če mi zgolj priprava vzame več, kot pol ure, odpade (rezervirano za
posebne priložnosti, ko se mi dejansko ljubi pocariti po kuhni)
2. ?
3.?
Tri? No ja, mislila sem eno in edino pravilo (očitno sem lenuh). Preden
izpostavim svoj trenutni dnevni meni, dovolite, da predstavim svoj prejšnji
prehrambeni 'režim', ob katerem sem odrasla.
Prvih 15 do 18 let mojega življenja je baziralo na testeninah,
krompirju (pomfriju), kruhu, omakicah (z vsemi konzervansi vred), ogromno
junk-fooda, začuda le sladkih pijač od nikdar nisem marala. Zraven občasne
jufke ali pohanega sira, so bili vrhunec mojih kulinaričnih podvigov makaroni s
tunino omako, katere sestava je bazirala na kisli smetani in siru.
"Na vrh, ob
najljubši nanizanki seveda, pa še eno milko. Vsaj 3x na teden. Fantastično."
Zelenjava? Kaj? Sicer nikoli nisem zavrnila na oko privlačnega, pisano
obarvanega krožnika, če mi je bil ponujen ali potisnjen pod gobček (ne bi se
opisala kot izbirčno) a kljub temu sem preferirala brbončicam, takrat po mojem
mnenju, okusnejše izbire. Zjutraj večinoma sirova štručka, ali zavitek iz
pekarne, v šoli sendvič s sirom (zakaj ne bi bil sir vsepovsod?!). Šolska
malica je zraven enolončnic in testenin (kakopak) vedno ponujala tudi žemljice
in z nečim pač moraš pomazati tistih par žlic olja od solate.
Popoldan kinder bueno ali sladoled, mekič je itak bil glavno zbirališče (ko
je še bil v centru Maribora). Zvečer pa seveda morebitni ostanki maminega
kosila, ki je bil še najboljši približek zdrave prehrane. In še kaj sladkega
povrh. In kdo si je drznil pojesti ravno zadnji košček štrudla?!
Nekako si nikoli nisem postavila ključnega vprašanja ali se spraševala o
tem, zakaj neki sem zaspana okrog poldneva in večino časa brez prave energije.
"Pri športni vzgoji sem sicer tu in tam dala kaj od sebe (ko na sporedu ni bil
tek), oblika periodizacije pa je bila trasa od kavča do hladilnika v
kombinaciji z občasnim kolesarskim izletom ali 15 minutami obitreka ter 25
trebušnjaki, zaradi katerih sem skrivaj verjela, da me bo naslednje jutro
pričakal najmanj six-pack."
Sezonski prehladi in nahodi nasploh so bili stalnica, zamašen nos in
alergije prav tako pogosti spremljevalec. Mrzla stopala (vedno), pa tudi nekaj
krat letno vročinska stanja. Vse to sem pripisovala vremenu (kliše much?) in
klasičnim razlogom, da to pač tak je in da ko si bolan, greš k zdravniku.
Povejte mi, kako lahko zdravnik dejansko POPRAVI ponavljajoča se stanja, brez
kakršnega koli podatka o stalnem načinu življenja in zgolj z nekaj dejstvi, ki
jih pridobi tekom vašega štiri in pol minutnega obiska (pet, da ne bom
pristranska)? Antibiotiki in tabletke, simptomi so zatrti in vi srečno
odkorakate. Until next time. Hvala za rože.
Sicer sem nekoliko zašla
iz teme, a zdi se mi smiselno izpostaviti dejstva, zaradi katerih je dejansko vredno
spremeniti način življenja. A to vidim šele danes. Po približno treh letih
konsistence in truda premakniti težišče tehtnice na boljše odločitve. Vsekakor
ne popolne (saj smo vsi ljudje) a kljub temu, vedno dlje od točke, kjer sem
štartala. In končno, moj trenutni vsakdanji meni, več ali manj, izgleda nekako
takole:
Zajtrk:
a) 2-4 jajca na vse možne
načine, z bučkami, gobicami, sezonsko zelenjavo, paradižnikom, špinačo …
(večinoma)
b) Skledica ovsenih
kosmičev s skuto in borovnicami, malinami… (1-2x na teden)
c) kaj netipičnega,
palačinke, itd. (redko)
Malica:
Za malico je vedno
osnova kaj beljakovinskega, ponavadi izberem skuto, grški jogurt ali cottage
sir in dodajam sestavine: papriko, semena (chia, bučna, lanena), mandlje,
lešnike, mandljevo maslo, borovnice, jajce, kakav, …
Kosilo: Vsak dan tekom dneva pojem od 300 pa vse
tam do 700g mesa ali ribe (odvisno od ciljev), variram med piščancem, puranom,
govedino, redko svinjino. Vsaj 1x tedensko losos, 2-3x tedensko tuna in
sardele/sardine, občasno morski sadeži. 1x do 2x na mesec se na jedilniku
znajde tudi drobovina, v kolikor jem zunaj, si privoščim steak.
Na dneve ko ne treniram
pojem nekoliko več maščob in manj ogljikovih hidratov, na dneve treninga pa
obrnem razmerje v prid ogljikovim hidratom, kar v praksi pomeni, da pri kosilu
zraven vseh vrst zelenjave (solata, špinača, brokoli, cvetača, motovilec,
zelje, ohrovt, … ) dodam tudi 200-300g krompirja ali cca 200g-250g kuhanega
riža. Dodajam tudi stročnice - fižol, čičeriko, lečo, ajdo, ter proseno kašo.
Malica 2: To so ponavadi ostanki od kosila ali
kakšne piščančje prsi, par rezin sira, mozzarela, obenem pa kakšna zelenjava
in/ali jabolko, banana, tu in tam kakšno drugo sadje kot so breskve, mango in
melona.
Večerja: največkrat je to kakšen kos mesa z
zelenjavo, ribe v konzervi ali skuta z žličko kakava.
Dodatki in pijača: pijem vodo, zeleni čaj, zeliščne čaje,
dodajam sveže stisnjeno limono, meto in zelišča. Pijem tudi kavo, včasih z
mlekom. Redno uživam omega-3 kapsule in po potrebi sirotkine beljakovine in
beljakovinske čokoladice, ter 85% temno čokolado.
Ko vse to poješ,
resnično ostane zelo malo prostora za kaj drugega, saj telo dobi, to kar
potrebuje. In vse ostalo, t.i. 'pregrehe'? Beri dalje. Sama organizacija in priprava vsega mi je na začetku predstavljala
precejšnji napor, če vzamem v obzir dejstvo iz uvoda – da pač nisem rada v
kuhni. (Moški, ki pravijo, da babe spadajo zgolj in le tja, pač ne vedo, kaj z
njimi početi v postelji). O sami organizaciji in koristnih napotkih za
pripravo, pa kdaj drugič.
Veliko hrane pa zame
predstavlja t.i. 'trigger food'. Moje pregrehe, ki to niso. Tisti, ki me poznate in/ali redno berete
veste, da sem imela težave z emocionalnim prenajedanjem. Odkar sem se odločila
poiskati pomoč in pričeti pot samospoznavanja ter ločevanja čustev od hrane, je
minilo že nekaj časa. Kljub vsemu. se kdaj pa kdaj še vedno znajdem s tistimi
slabimi občutki in potrebo po crkljanju s hrano, zato se zavestno skušam
izogibati tisti, ki sproži val nasprotujočih si emocij. Skoraj vsak dan vključim tudi kaj takšnega, če si to res želim in čutim potrebo. Sladoled, keksi, tortica, you name it. Zakaj pa ne? Hrana je le hrana in pregreh ni. Še vedno iščem tisto idealno ravnotežje, a tudi to je veščina, ki jo je mogoče natrenirati. Trdna volja, trma in
prepričanost v bogat izkupiček na drugih področjih življenja so tisti, ki me
potiskajo naprej. 'Pick your fights' je angleški izraz, ki dobro opiše perečo
problematiko. Borba za prioritete zahteva določeno mero žrtvovanja, vendar se
bitka, kakorkoli obrneš, izplača – vedno. In težko najdem koga, ki bo v svojem
bistvu trdil drugače.
___________________________________________________
Pravijo, da si to, kar
ješ. Večino časa in na dolgi rok. Hrana je signal in celice so receptorji. Vsak
izmed nas ima različne genetske predispozicije, ki jih lahko določen signal
izzove ali zatre. S študijami je bilo dokazano tudi, da psihosomatska stanja
vplivajo na potek razvoja celice in tkiv; kako torej ne bi držalo, da na
slednje neposredno vpliva ravno to, kar jim z izbiro in frekvenco prehrane
konsistentno sporočamo?
L.K.
Ni komentarjev:
Objavite komentar