Zbogom, 2016 in česa jutri ne bom storila

Sem rekla v januarju, da bom shujšala 5 kil, in da bom imela decembra 65 kil. Samo 7 še!

Shujšat je lažje, IN težje, kot sem mislila. Veš kaj, ne pomaga ti manjša konfekcijska, če si s seboj nesrečen, v kakršnikoli obliki si. Kje pravzaprav tiči resničen razlog za tvojo slabo samopodobo?

Jaz nimam pojma. Karkoli že razlog je, se naj j*be.

Junija sem imela 65 kil in sixpacke. Fajn je blo. Mogoče jih bom v 2017 mela spet, če mi bo. Čez praznike sem izbrala, da bom jedla karkoli bom želela in v količinah, ki si jih bom želela. Valjda me je zalilo v trenutku (ker čist iskreno, preveč rada jem). Ja in? 

Zadnji dan tega leta sem preživela, kjer sem najraje - sama, izgubljena v naravi. Tako preživljam tudi silvestrski večer, s keksi in čokolado. Pa čist super mi je! 

Prevzamem odgovornost za posledice, j*biga. 

Česa jutri ne bom storila?

Jutri stoposto ne bom 'začela'. Ker je januar, in ker se januarja pač štarta. Kot tudi ti ne boš. Če je to tvoja novoletna zaobljuba, že zdaj pozabi. 

V letu 2017 raje delaj na tem, da se sprejmeš. Točno tak-a, kot si. To je tvoj cilj, ne katerakoli številka. Ukini nagrajevalno-kaznovalni sistem s hrano. Prični se učiti, kako tvoje odločitve ter izbira hrane vplivajo na tvoje telo. Iskreno si odgovori, zakaj si želiš spremembe in kaj si resnično pripravljen za to spremeniti.

Poiščeš me lahko v FIT Tovarna kjer ti z veseljem pomagam. 

Ne pozabi,

super si, točno tak-a, kot si. 

Želim Vam leto, polno zgodb in prijetnih občutkov.

"Ti bi samo junk jedla, pa vredi štel bi mela!"

"Ti bi samo junk jedla pa vreji štel bi mela."
- Pa saj pa zdaj vreji jem!!! 
"Nisem reko kak ti zdaj ješ, povedal sem, kak ti BI!"

In me trener postavi na realna tla. Pa smo tam - mi vsi BI, ampak smo dejansko pripravljeni kratkoročni užitek zamenjati za nekaj, kar se zdi tako daleč in tako nedosegljivo? Sploh če na stvar gledamo iz udobja naslanjača s skledico sreče - *vstavite vašo priljubljeno jed*. 
Ni mi do tega. Ni mi do treninga. Ne da se mi. Nimam časa ... Razumem. Logično je. Zakaj bi sploh porabljal čas za nekaj, kar sploh ni nujno, da bo prineslo rezultat? Ali pač? Morda bi morali pogledati iz druge perspektive. Kaj če časa ne porabljate, temveč ga investirate?

Trening je skoraj edina stvar, ki bo glede na vložen trud premosorazmerno prinesla rezultat. Spet je odvisno od vašega cilja - a vendarle, prav noben trening ni zaman! Verjetno ste že slišali za izraz - "you can't outtrain a bad diet?" Prehrana igra večinsko vlogo, predvsem ko govorimo o izgubi maščobe. Morda trenirate že nekaj časa, a odsev v ogledalu se nekako še vedno ne enači z vašim estetskim idealom? Velika možnost je, da ste s treningom pridobili kar nekaj mišične mase, ki jo zaenkrat še vedno prekriva plast maščobe, a je vendarle tam - po zaslugi treninga! Z vsako vadbeno enoto se krepi srčno-žilni sistem (glede na intenzivnost), ob treningu z utežmi se zvišuje testosteron, prav tako pozitivno vpliva tudi na vrsto drugih hormonov, da ne govorim o tistem občutku zanosa po opravljeni vadbi. 
A zakaj se je, kljub vsem pozitivnim učinkom, včasih še vedno tako težko 'spraviti zraven'?
Naši možgani tehtajo med naporom, ki ga je potrebno vložiti in  pridobljenim izidom, in kaj hitro se stvar obrne v prid lenarjenja ali pa pomanjkanja interesa sprostiti zabasan urnik zavoljo nekaj uric fiskulture. V uvodnih fazah treninga je motivacija visoka, pri začetnikih seveda toliko bolj, saj se rezultati pokažejo dokaj hitro in očitno. A kaj se zgodi, ko napredek več ni nekaj, kar bi lahko opredelili s številko in se zdi, da že tudi ogledalo laže?
Kdaj trening postane nagrada sam po sebi? 

Težko je reči. Pri meni se je ta prehod zgodil skoraj neopazno. Včasih se zdi, da praktično čez noč - klik. Ko pogledam nazaj, seveda temu ni tako. Res sem lenuh po naravi. In prekleto preveč rada jem. Sploh junk. So dnevi, ko ti ni. Je prišel že tudi kakšen teden. Ni motivacije. Bi se zvila v kepico in jedla vse po spisku.

"Ampak vem. Vem, kaj mi pomeni to, da se v svoji koži počutim bolje. Ne glede na to, kako izgledam, se bolje počutim že zaradi dejstva samega - da sem naredila nekaj zase, da sem izbrala boljšo pot, na račun kratkoročnega užitka. Vsaj 80% časa."

Za vraga, ni treba biti perfekcionist. Ni potrebno, da je črno ali belo. Kar na koncu šteje je samo to, da znova in znova pobereš svoje stvari in prtljago, ter nadaljuješ začrtano pot. Ne, ker te je nekdo prisilil. Ne, ker si čudn in ne maraš junka (kdo za boga ne mara junka?!) Ampak zato, ker INVESTIRAŠ čas. In vsaka pametna investicija, kar trening brezkompromisno je, se povrne. Vedno. 

O delu, ponedeljku in piru po šihtu

Prvi del dneva in pisarniških dolžnosti je za mano, čaka me še trening in prijetnejši del - ure osebnih treningov s strankami do večera. 24/7. Ah, ponedeljkova jutra. Iz časov srednje šole in rahlega popuščanja živcev ob (ne)prijetnih zvokih alarma sem se zaklela, da življenja pač ne bom podredila klasičnemu sedem-do-petnajst sistemu.

Kak si narediš, tak maš.
Dela je (ponavadi) veliko več, kot v klasičnih službah, saj si ga (ponavadi) tudi toliko več naložiš.  Pavzico torej izkoristim za krajši zapis in sprostitev možganov.

* * *

Nisem čisto prepričana v čem tiči razlog, a je strašno dober občutek, ko svoj napredek ovrednotiš z mersko enoto. Zahvaljujoč modernim tehtnicam lahko svojo frustracijo celo digitaliziraš, v kolikor naraščanje kilogramov spremljaš tudi z mesti za decimalno vejico. Al pa se preprosto nehaš vagat. In upaš na čudež.

Tehtnica naj ne bo (edini) pokazatelj napredka. Napredek je tudi to, da opraviš (skoraj) vso delo, ki se  je nabiralo kar nekaj časa. Občutek zmagoslavja.

En kup nepredelanega materiala me še čaka, a hkrati druge prioritete, preden se vržem v globje raziskovanje in napišem obljubljen članek o hormonih.

Kakorkoli že, važno je, da uživaš v tem kar počneš. Čisto vsak dan! 


Idiot, izbrala bi klasični šiht, pa bi lahko šla ob 15h na pir. Pa še o čem bi imela za jamrat.

Želim vam lep preostanek ponedeljka in prijeten začetek tedna,

L

Just my two cents ...

Do you ever ask yourself, why do you do what you do? No, like, for real?
What's the reason, you get up every morning and go to work that (doesn't) appeal you, why do you hang out with people who (don't) get your vibe up, why do you struggle with problems?
Do you know yourself well?
Do you know who you are and where you are going?
Do you live with purpose or do you live just for the sake of it?
Are you accountable for your behaviour or do you blame others?
Can you look back a day, a month, a year and honestly say, you're better than you were? Better towards others? Better towards yourself? Better at making decisions and better at conquering fears? 
Are you like that because you genuinely want it, or are you driven by outer motivation?

Personality development is based on social enviroment and it's true what they say - we are the people we spend time with. It's good that we surround ourselves with people who bring out positive emotions, and also bad ones. Especially those are the ones which are key to reflecting and understanding one-self. But only if we dare!
Making excuses and taking the easy way out is basically our automatic response, so 'living on a small budget' or being in a comfort zone is almost expected. But when does this start to prevent us to reach higher goals? Maybe we are hiding. Hiding from facing ourselves. We forget the promises we once made and the wishes that were left to be. We think we defend ourselves against fear but this way - staying passive - we only make our fears grow larger. Are you developing your personality or are you staying passive? Do you think or do you listen? Do you hide your emotions or do you let them help you? 

A wish to change gives us motivation. Or maybe not, if we keep making excuses and empowering our fears. We wish to change but are we willing to change? If we don't have a specific goal, being mediocre about it isn't good enough. I think it's necessary to ask yourself these questions and always face yourself. I can't imagine living a life without being honest with myself. I can't imagine living without integrity. And I feel really restless when life brings distractions which make me lose my self-connection. I'm still finding myself. I get lost alot. I try. I learn. I fall. I rise. One more time and once again.

Sometimes a goal isn't something to be reached - it can simply be just a direction to aim at. But if you're a character with ambition and the hunger for goals that are specific in nature, a direction simply isn't good enough. You need rationality, concreteness, quantification. That way, you can make your wishes come true quicker. Visualisation is damn important! 

What does self-fulfilment mean to you? Confidence? Are you aware of your actions and their consequences? The more importance you give to your 'why' the faster you'll get your results. There are only two things - why do you want something and how bad do you want it! Everything else is irrelevant.

L.K.

******************************************************

Se kdaj vprašate, zakaj počnete karkoli v življenju? Čisto tako, zares?
Kaj je tisto, kar vas motivira, da zjutraj vstanete in odidete v službo ki vas (ne) osrečuje, zakaj se družite ljudmi, ki vas (ne) napolnijo s pozitivno energijo, zakaj se spopadate z vsemi (ne)mogočimi problemi?
Se poznate dovolj dobro?
Veste kdo ste in kam ste v življenju namenjeni? 
Obstajate z namenom in živite ali zgolj preživite, dan za dnem? 
Sprejmete odgovornost za svoja dejanja ali krivite druge?  
Lahko pogledate dan, mesec, leto dni nazaj in iskreno rečete, da ste danes boljši? Boljši do drugih? Boljši do sebe? Boljši v sprejemanju odločitev in boljši v premagovanju strahov? 
Ste takšni zato, ker si tega pristno želite, ali je vaše gonilo zunanja motivacija? 

Razvoj osebnosti je pogojen s vplivi socialnega okolja in res je, kar pravijo - smo skupek ljudi, s katerimi se družimo. Dobro je, da se obdamo z ljudmi, ki v nas vzbujajo pozitivne, pa tudi negativne občutke, saj predvsem s slednjimi lahko reflektiramo samega sebe. A le, če si upamo! 
Iskanje izgovorov in ubiranje najudobnejše poti je pravzaprav na nek način programirano v našo 'bit', torej najbolj ekonomično delovanje ni nič nenavadnega. A kdaj ravno ravnanje po liniji najmanjšega odpora postane največji upor pri doseganju višjih ciljev? Morda se izogibamo. Izogibamo se soočenju s samim sabo. S tisto vestjo, ki smo jo potlačili nekam daleč. Pozabimo na obljube, ki smo si jih nekoč dali in želje, ki so ostale neizpolnjene. Misleč, da odbijamo strahove, s pasivnostjo le-te krepimo. Razvijate svojo osebnost, ali ostajate pasivni? Razmišljate ali le poslušate? Prikrivate svoje občutke ali jim dovolite da vam pomagajo?

Želja po spremembi je tista, ki nas navda z navdihom. Morda tudi ne, če svojo tehtnico ravnanja prevesimo v smer izgovorov in s tem krepimo strahove. Imamo željo po spremembi, a ne točnega cilja, medlost pa ni dovolj dobra motivacija. Menim, da si je dobro od časa do časa zastavljati  pomembna vprašanja in se stalno soočati s samim sabo. Ne predstavljam si, da bi lahko živela življenje, v katerem bi bila na kakršenkoli način neiskrena do sebe. Ne predstavljam si, da bi živela brez integritete. Predvsem pa čutim neznanski nemir ob tem, ko življenje prinaša svoje distrakcije, zaradi katerih tu in tam izgubim stik s sabo. Še vedno se iščem. Velikokrat skrenem s poti. Preizkušam. Se učim. Padem. Vstanem. Še enkrat in znova. 

Včasih cilj ni nekaj, kar bi imelo namen dosega - je velikokrat lahko le smer, v kateri potujemo. A če si karakter z željo po ciljih specifične narave, smer enostavno ni dovolj. Potrebuješ konkretnost, merljivost, racionalnost. Na tak način lahko svoje želje veliko lažje udejstvuješ. Vizualizacija je prekleto pomembna! 

Kaj vam pomeni samoizpolnjevanje? Samozavest? Se zavedate sosledja svojih dejanj in njihovih posledic? Teža vašega 'zakaj' določa hitrost, s katero boste prišli do rezultata. Obstaja le dvoje - zakaj si nečesa želite in kako zelo si tega želite. Vse ostalo je nepomembno. 

L.K.

Blogpost #13: CILJ ALI IDEJA?

Jaz bi marsikaj. Veliko stvari mi je všeč. Imam preveč idej. A kaj mi vse to pomaga, če konec koncev ostanejo le to - ideje. So neke približne predstave o tem, kaj bi si želela imeti, kje bi želela biti, kako bi to počela, ... Ideje.

Domišljija je najboljše orodje, ki ga premoremo. Nekateri je imajo več, nekateri manj, vsi pa se lahko strinjamo, da nas prehod v odraslo dobo in način življenja sčasoma prisiljuje k vse večji uporabi logike in k manjši uporabi domišljije. Kar je žalostno. Kot otroci imamo toliko želja, zamisli in lahko smo, kdorkoli želimo biti. Petletniku se ne gre posmehniti ob ideji, da bo astronavt. Seveda boš, ljubček.

Prevrtimo naprej. Si v srednjih letih, mogoče že imaš otroke, morda tudi ne. Ideja o letenju v vesolje je morda res splavala po vodi, a vendar si želiš spremembe na področju svojega življenja.

"Pozabil si na sebe. Na svoje ideje in želje. Na negovanje svoje duše in otroka, ter njegovih zamisli. Kje začeti?"

S tistimi desetimi odvečnimi kilogrami, morda celo več? Ali pa morda pridobiti nekaj mišic? Biti bolj samozavesten? Pa se ti posmehnejo. Pojdi in pospravi to svojo luštkano idejo, ter se ukvarjaj s pomembnejšimi stvarmi. Ker ni časa. Ker ni energije. Ker je tempo. Ker so službe, takšne kot so. Tukaj lahko vstavimo katerikoli izgovor, saj naša ideja ni dovolj močna, da bi jo spremenili v cilj.

Zakaj ne bi tokrat pustili domišljiji prosto pot, da najde svoje mesto v vsakdanjiku? Od tukaj do tam je morda res dolga cesta, a potovanje tisočih kilometrov se začne z enim korakom. In kot pribito drži, da bomo dosegli vse, kar si lahko z izjemno natančnostjo predstavljamo. Oblikujte si mentalno sliko sebe, kako počnete nekaj, kar si želite. Kakšni ste takrat? Kako se vidite jutri? Pojutrišnjem? Drugo leto? Čez pet let? Če si je dolgo obdobje težko predstavljati, si sliko oblikujte sami - z domišljijo. Predstavljajte si sebe, kako počnete reči, ki so se še včeraj zdele nedosegljive. Ob vizualizacijah, za katere menite, da jih lahko uresničite, bodo misli tekle prosto, lahkotno. Če vam ob ideji postane nelagodno, iščite drugačno, bolj otipljivo sliko.

Če si zaželim kavo, vstanem, grem v kuhinjo in jo skuham. V kolikor je nimam doma, grem v trgovino in jo kupim. Še preden pridem domov, si predstavljam njen omamen vonj in kaj kmalu se manifestira v moji najljubši skodelici. Primer s kavo je resda poenostavljena skica, a vendarle sem dosegla cilj, kljub temu, da sem morala po kavo v trgovino. Ker je bila moja želja dovolj velika, je postala skodelica kave moj cilj in namerna odločitev. Enostavno, ni? Tako je prav z vsako idejo. Včasih je potrebno iti po korakih v obratno smer - od cilja, nazaj, prav na današnji dan.

"Kaj je potrebno, kaj mora biti izpolnjeno prav vsak dan, da neresnično postalo resnično? In verjemite, včasih ni potrebno veliko."

Če v tem trenutku lahko sami sebi iskreno priznate, da ste danes naredili popolnoma vse v vaši moči, da boste jutri bližje svojemu cilju, potem - bravo. Od tukaj kjer ste, do tam, kamor želite priti, vas ločijo le vmesni postanki. Počivališča. Predaja štafetne palice. Le s to razliko, da jo predate sami sebi, znova in znova, dokler ne pridete na cilj. Naj ne ostanejo ideje zgolj ideje. Uporabite domišljijo in premagujte ovire, ki so največkrat le v glavi. Če vas plaši dejstvo, da je pred vami še dolga pot, poglejte nazaj in kako daleč ste že prišli. Če pa slednje primerjave ni, bo potrebno premisliti, ali nemara vaši cilji ostajajo zgolj ideje ...

Znaš poslušati svoje telo?

»Tvoje telo, njegovo zdravje, vitalnost in velikost le-tega so večinoma direktno odvisni od tega, kar počnete z njim – kako ga hranite, kako ga uporabljate, koliko ga premikate, koliko mu namenite počitka, okolju, ki ga izpostavljate in še veliko več.

Prevečkrat jemljemo svoje telo za samoumevno. Menimo, da smo do njega upravičeni in mu namenimo pozornost le takrat, ko nekaj ne deluje. Je edini kraj, v katerem moramo živeti in nismo naučeni kako deluje, kako skrbeti zanj, kaj je ključnega pomena za njegovo delovanje in vitalnost in kaj lahko storimo sami, da to izboljšamo.

Če s telesom nimamo težav, nam zanj ni dovolj mar, da bi se mu posvečali s pozornostjo, ki si jo zasluži.

Naš nasvet je, da postanete pozornejši na to, kako se vaše telo počuti. Kako se odziva na različne vplive, kaj je tisto, ki mu daje dober občutek in pod kakšnimi pogoji se počuti slabo.

Poznate pregovor – brez žalosti ni veselja? Popolnoma enako pa velja tudi v obratnem smislu. In žalostno je, da veliko od nas ne ve, kako je, ko se počutiš popolnoma 'fit': močno, zdravo, energično. Marsikdo ne ve, da se lahko počuti še veliko bolje, kot se v tem trenutku.

Ko se počutiš otopelo, se vprašaj – zakaj? Ko imaš napihnjen trebuh, se vprašaj – kaj je privedlo do tega? Ko dobiš glavobol ali te napenja, ali ko ne moreš spati, ko se zbudiš utrujen, ko bi naenkrat sredi jutra ali popoldneva najraje kar zacumal, ali ko dobiš krče v trebuhu – le vprašaj se, zakaj je temu tako. Natančneje si oglej hrano, ki jo uživaš. Je procesirana, ali je bogata s hranili? Prevladujejo ogljikovi hidrati, maščobe ali beljakovine? Si dobro spal ali je bil tvoj spanec moten? Je bil dolg ali kratek? Si pod stresom ali živiš dokaj mirno? Si tisti dan svoje telo veliko premikal ali si večinoma sedel? Si bil dobre ali slabe volje? Si se tisti dan veliko pritoževal, ali si bil hvaležen in pozitiven?

Poslušaj šepet svojega telesa, preden si prisiljen poslušati njegove krike. Če tvoje telo ne izgleda, kot da je kakorkoli pokvarjeno, še ne pomeni, da ne potrebuje ljubezni, pozornosti in nege.

Način, po katerem deluje naš zdravstveni sistem, nam je vcepil mišljenje, da naše telo potrebuje nego le, ko ni dobro. Da odsotnost opazne bolezni pomeni, da smo zdravi. Slednje je lahko daleč od resnice. Veliko od nas ne funkcionira, kot bi moralo. In ker ravno nismo v sozvočju z našimi telesi, ostajajo znaki spregledani.«

Članek ni moje delo in je prevod objave iz strani Muscle Nerds. 

Blogpost #12: O mojem jedilniku, mrzlih nogah in izkupičku drugačnih odločitev ...

"Čuj, kaj pa te ješ ti?"

Preden odgovorim na vprašanje, naj izpostavim, da pač nisem ena izmed tistih, ki v kuhanju neznansko uživajo in zato na vsak način skušam svoj način prehranjevanja znosno vpeljevati v vsakdanji urnik. Moja tri pravila so:

1. Če mi zgolj priprava vzame več, kot pol ure, odpade (rezervirano za posebne priložnosti, ko se mi dejansko ljubi pocariti po kuhni)

2. ? 

3.?

Tri? No ja, mislila sem eno in edino pravilo (očitno sem lenuh). Preden izpostavim svoj trenutni dnevni meni, dovolite, da predstavim svoj prejšnji prehrambeni 'režim', ob katerem sem odrasla.

 Prvih 15 do 18 let mojega življenja je baziralo na testeninah, krompirju (pomfriju), kruhu, omakicah (z vsemi konzervansi vred), ogromno junk-fooda, začuda le sladkih pijač od nikdar nisem marala. Zraven občasne jufke ali pohanega sira, so bili vrhunec mojih kulinaričnih podvigov makaroni s tunino omako, katere sestava je bazirala na kisli smetani in siru. 

"Na vrh, ob najljubši nanizanki seveda, pa še eno milko. Vsaj 3x na teden. Fantastično."

Zelenjava? Kaj? Sicer nikoli nisem zavrnila na oko privlačnega, pisano obarvanega krožnika, če mi je bil ponujen ali potisnjen pod gobček (ne bi se opisala kot izbirčno) a kljub temu sem preferirala brbončicam, takrat po mojem mnenju, okusnejše izbire. Zjutraj večinoma sirova štručka, ali zavitek iz pekarne, v šoli sendvič s sirom (zakaj ne bi bil sir vsepovsod?!). Šolska malica je zraven enolončnic in testenin (kakopak) vedno ponujala tudi žemljice in z nečim pač moraš pomazati tistih par žlic olja od solate. 

Popoldan kinder bueno ali sladoled, mekič je itak bil glavno zbirališče (ko je še bil v centru Maribora). Zvečer pa seveda morebitni ostanki maminega kosila, ki je bil še najboljši približek zdrave prehrane. In še kaj sladkega povrh. In kdo si je drznil pojesti ravno zadnji košček štrudla?!

Nekako si nikoli nisem postavila ključnega vprašanja ali se spraševala o tem, zakaj neki sem zaspana okrog poldneva in večino časa brez prave energije. 

"Pri športni vzgoji sem sicer tu in tam dala kaj od sebe (ko na sporedu ni bil tek), oblika periodizacije pa je bila trasa od kavča do hladilnika v kombinaciji z občasnim kolesarskim izletom ali 15 minutami obitreka ter 25 trebušnjaki, zaradi katerih sem skrivaj verjela, da me bo naslednje jutro pričakal najmanj six-pack." 

Sezonski prehladi in nahodi nasploh so bili stalnica, zamašen nos in alergije prav tako pogosti spremljevalec. Mrzla stopala (vedno), pa tudi nekaj krat letno vročinska stanja. Vse to sem pripisovala vremenu (kliše much?) in klasičnim razlogom, da to pač tak je in da ko si bolan, greš k zdravniku. Povejte mi, kako lahko zdravnik dejansko POPRAVI ponavljajoča se stanja, brez kakršnega koli podatka o stalnem načinu življenja in zgolj z nekaj dejstvi, ki jih pridobi tekom vašega štiri in pol minutnega obiska (pet, da ne bom pristranska)? Antibiotiki in tabletke, simptomi so zatrti in vi srečno odkorakate. Until next time. Hvala za rože.

Sicer sem nekoliko zašla iz teme, a zdi se mi smiselno izpostaviti dejstva, zaradi katerih je dejansko vredno spremeniti način življenja. A to vidim šele danes. Po približno treh letih konsistence in truda premakniti težišče tehtnice na boljše odločitve. Vsekakor ne popolne (saj smo vsi ljudje) a kljub temu, vedno dlje od točke, kjer sem štartala. In končno, moj trenutni vsakdanji meni, več ali manj, izgleda nekako takole:

Zajtrk:

a)     2-4 jajca na vse možne načine, z bučkami, gobicami, sezonsko zelenjavo, paradižnikom, špinačo … (večinoma)

b)    Skledica ovsenih kosmičev s skuto in borovnicami, malinami… (1-2x na teden)

c)     kaj netipičnega, palačinke, itd. (redko)

Malica:

Za malico je vedno osnova kaj beljakovinskega, ponavadi izberem skuto, grški jogurt ali cottage sir in dodajam sestavine: papriko, semena (chia, bučna, lanena), mandlje, lešnike, mandljevo maslo, borovnice, jajce, kakav, …

Kosilo: Vsak dan tekom dneva pojem od 300 pa vse tam do 700g mesa ali ribe (odvisno od ciljev), variram med piščancem, puranom, govedino, redko svinjino. Vsaj 1x tedensko losos, 2-3x tedensko tuna in sardele/sardine, občasno morski sadeži. 1x do 2x na mesec se na jedilniku znajde tudi drobovina, v kolikor jem zunaj, si privoščim steak.

Na dneve ko ne treniram pojem nekoliko več maščob in manj ogljikovih hidratov, na dneve treninga pa obrnem razmerje v prid ogljikovim hidratom, kar v praksi pomeni, da pri kosilu zraven vseh vrst zelenjave (solata, špinača, brokoli, cvetača, motovilec, zelje, ohrovt, … ) dodam tudi 200-300g krompirja ali cca 200g-250g kuhanega riža. Dodajam tudi stročnice - fižol, čičeriko, lečo, ajdo, ter proseno kašo.

Malica 2: To so ponavadi ostanki od kosila ali kakšne piščančje prsi, par rezin sira, mozzarela, obenem pa kakšna zelenjava in/ali jabolko, banana, tu in tam kakšno drugo sadje kot so breskve, mango in melona.

Večerja: največkrat je to kakšen kos mesa z zelenjavo, ribe v konzervi ali skuta z žličko kakava.

Dodatki in pijača: pijem vodo, zeleni čaj, zeliščne čaje, dodajam sveže stisnjeno limono, meto in zelišča. Pijem tudi kavo, včasih z mlekom. Redno uživam omega-3 kapsule in po potrebi sirotkine beljakovine in beljakovinske čokoladice, ter 85% temno čokolado.

Ko vse to poješ, resnično ostane zelo malo prostora za kaj drugega, saj telo dobi, to kar potrebuje. In vse ostalo, t.i. 'pregrehe'? Beri dalje. Sama organizacija in priprava vsega mi je na začetku predstavljala precejšnji napor, če vzamem v obzir dejstvo iz uvoda – da pač nisem rada v kuhni. (Moški, ki pravijo, da babe spadajo zgolj in le tja, pač ne vedo, kaj z njimi početi v postelji). O sami organizaciji in koristnih napotkih za pripravo, pa kdaj drugič.

Veliko hrane pa zame predstavlja t.i. 'trigger food'. Moje pregrehe, ki to niso. Tisti, ki me poznate in/ali redno berete veste, da sem imela težave z emocionalnim prenajedanjem. Odkar sem se odločila poiskati pomoč in pričeti pot samospoznavanja ter ločevanja čustev od hrane, je minilo že nekaj časa. Kljub vsemu. se kdaj pa kdaj še vedno znajdem s tistimi slabimi občutki in potrebo po crkljanju s hrano, zato se zavestno skušam izogibati tisti, ki sproži val nasprotujočih si emocij. Skoraj vsak dan vključim tudi kaj takšnega, če si to res želim in čutim potrebo. Sladoled, keksi, tortica, you name it. Zakaj pa ne? Hrana je le hrana in pregreh ni. Še vedno iščem tisto idealno ravnotežje, a tudi to je veščina, ki jo je mogoče natrenirati. Trdna volja, trma in prepričanost v bogat izkupiček na drugih področjih življenja so tisti, ki me potiskajo naprej. 'Pick your fights' je angleški izraz, ki dobro opiše perečo problematiko. Borba za prioritete zahteva določeno mero žrtvovanja, vendar se bitka, kakorkoli obrneš, izplača – vedno. In težko najdem koga, ki bo v svojem bistvu trdil drugače.   

___________________________________________________

Pravijo, da si to, kar ješ. Večino časa in na dolgi rok. Hrana je signal in celice so receptorji. Vsak izmed nas ima različne genetske predispozicije, ki jih lahko določen signal izzove ali zatre. S študijami je bilo dokazano tudi, da psihosomatska stanja vplivajo na potek razvoja celice in tkiv; kako torej ne bi držalo, da na slednje neposredno vpliva ravno to, kar jim z izbiro in frekvenco prehrane konsistentno sporočamo? 

L.K.

KAKO ZAČETI: Jesti več, bencin in drva (2. del)

Ko sem bila stara 10 let, sem veliko časa preživljala pri starih starših, ki so imeli veliko peč. Meni se je že od malih nog zdelo izredno fascinantno igrati z ognjem, dejstvo, da so moji lasje dišali po 'zelhanih' mesninah pa je bilo zanemarljivo, le v kolikor sem dedku lahko vedno pomagala sežigati star časopis, trske in drva. Ne glede na vaše (ne)navdušenje do sežiganja stvari, je vsak že gotovo kdaj kaj 'zakuril'. Veste torej, da papir zgori nemudoma, vejice in trske kaj hitro strohnijo, bognedaj, da dodaš bencin. Le v primeru dodajanja velikih, masivnih, kvalitetnih drv, bo ogenj gorel dlje in tako ustvaril več toplote.

Pri dedku in omi sem tudi veliko krat prespala. V mrzlih zimah je čez noč ogenj pogorel, sploh če smo zvečer v peči pustili premalo velikih kosov lesa, a preveč papirja in palčk. 
Smiselno je torej nalagati gorivo, ki tli dlje časa, tvori veliko več energije in tako skrbi za to, da nam je toplo in hkrati ne predstavlja obveze po vstajanju ponoči na vsaki dve uri z namenom, da 'gremo gor nadevat'.

Že veste kam ciljam?

Moderni časi. Ves čas se nekam mudi, časa za kvaliteten obrok pa ni. Ali je res premalo časa, ali le premalo volje? Seveda je lažje poiskati nekaj, kar je dosegljivo izza svakog čoška. Ma nemoj. Večina hitrih, predpakiranih prigrizkov ali klasičnih opcij v stilu 'kaj te naj jem druga ko' sendvič'. Raje kos kruha in obični jogurt, kot kos sadja, ker sadje bojda ni dobro. Ker ma cuker. Not so fast.

Naša peč je naš metabolizem. Zjutraj se zbudiš, morda preskočiš zajtrk, ker pač ni časa, da bi si kaj pripravil. V službi poješ rogljiček (papir), spiješ kavico z mlekom (ponavadi iz avtomata, papir). Za malico imaš sendvič, če je sreča, v njem prevladuje kakšna kvalitetna mesnina (najbrž ne) in morda pri tistih bolj ozaveščenih, solatka in polnozrnata štručka (trske). 

Ker si s prvim obrokom in hkrati s hitro gorljivim papirjem sprožil, da je ogenj zagorel zelo hitro, je kaj hitro tudi spet ugasnil. Z malico ga ponovno prižgeš, ampak ravno toliko, da občutiš pomladni vetrič. Tebe pa zebe ko hudič. 

Tekom dneva poješ še kaj malega, spiješ kakšno gazirano ali sladko pijačo (po službi pivo?) (bencin) in potem prideš domov. Ker si seveda lačen (papir in trske so že zdavnaj šle v kl*nac) začneš pripravljati kosilo. Seveda hujšaš in se bojiš, da se boš zredil, zato pripraviš piščančje zrezke (drvo), poješ enega v velikosti dlani in solato, krompir (drvo) ali riž (drvo) pa gledaš od daleč, ker priloga redi. Ker si premalo 'naložil', ogenj spet pade na minimum, ti pa začneš iskati – ponavadi papir, celo bencin, da zagotovi tisti goreč plamen, ki te bo hitro segrel. A hitro spet ohladil. In ves ta čas samo razmišljaš o tem, kdaj boš spet lahko nekaj naložil. Znano?

Tukaj pridemo do točke, kjer velika ideja o kalorijah propade. Ne me razumeti napak, še vedno velja  zakon o ohranitvi energije (telesno težo določa koliko kalorij vnesemo in koliko jih porabimo), vendar je natančna opredelitev, koliko kalorij dejansko porabimo, nemogoča. Govorim tudi o termičnem efektu hrane. V prejšnji objavi sem izpostavila beljakovine in zakaj so za nas pomembne. Beljakovine so, poenostavljeno, zelo dobra oblika goriva - drva. Zgolj zato, da se prebavijo, naša peč porabi 20-30% energije, ki jo z njimi vnesemo.

 Pravzaprav se vsa hrana, ki je na kakršenkoli način obdelana in procesirana, prebavi hitreje, saj smo s postopkom priprave telesu odvzeli določen del naloge, ki je razgradnja popolnih virov hrane (govorim o pravi hrani – osnovne sestavine). Razlika je tudi v tem, koliko energije (kalorij) iz hrane bo naše telo dejansko zmožno absorbirati. Če pojemo 100kcal iz čistega beljakovinskega vira (meso), se bo cca 20-30kcal porabilo, da se obrok prebavi, torej se bomo okoristili z 'zgolj' 70 kalorijami. Če pojemo 100kcal iz kruha, bo telo zaradi sestave le-tega po vsej verjetnosti absorbiralo 99% teh kalorij. Beljakovine se iz istega razloga tudi prebavljajo dlje. So torej drva, kvaliteten les, ki omogoča toploto dlje časa. Več kalorij kot torej pojemo iz beljakovin, bolj in kvalitetneje bo naša peč gorela.

Lažje bo plamen tekom dneva zgolj vzdrževati, kot ga venomer znova pogašenega na vsak način vnemati. Večja in kvalitetnejša bodo naša drva, bolj bo ogenj gorel, saj bo moralo zgoreti več goriva. Isto je z našim metabolizmom. V obdobjih povišanega vnosa pravih virov hrane, bodo energijski sistemi stremeli h porabi viška energije. Manj bo potrebe po vnemanju plamena in dodajanju papirja, saj nam bo že tako ali tako dovolj toplo. Če jemo premalo, telo tudi manj 'pokuri' zgolj zaradi tega, ker ni primorano prebavljati večjih količin hrane. Naša težnja po ohranitvi energijskega ravnovesja ali t.i. homeostaze je celo tako močna, da smo v primeru zmanjšanega vnosa tudi manj splošno aktivni oz. ne čutimo potrebe po dodatnem fizičnem delu. In kar je najhuje, v primeru restriktivnih diet in vnosa se zgodi zanimiv psihološki preobrat: ker smo prepričani, da se bomo zredili, če bomo jedli več, avtomatsko jemo manj in to kar jemo, največkrat ni v skladu s tem, kar bi morali jesti. Po domače, puščamo prostor za priboljške. Ne bom krompirja. Bom raje čokolado. A še enkrat: 200kalorij iz čokolade ni isto, kot 200kalorij iz krompirja – kljub temu, da ima oboje 200kalorij! Tudi tendenca, da bomo 'kvalitetno shranili' kompletne kalorije iz čokolade, je posledično večja.

Zakaj torej jesti več in nalagati drva, namesto prilivanja bencina? Ker bo le tako naša peč gorela kvalitetneje, konec koncev pa bo tudi izkoristek goriva večji. V naslednjem delu pa poglobljeno o hormonskih odzivih telesa na določeno prehrano, ter kaj to predstavlja za telesno kompozicijo! 

Kaj pa misliš ti, goriš na bencin ali na drva?!

 "Kljub dobri informiranosti verjamem, da se vsakdo znajde na točki, ko enostavno prevlada zmeda oziroma nezmožnost presoje, kaj je najbolje za njega v danem trenutku – bodisi zaradi pomanjkanja znanja ali drugih omejitvenih dejavnikov. V tem primeru smo tukaj, da vam pomagamo. Kontaktiraj me za prvo srečanje in skupaj bova ugotovila/-i, kako lahko stvari narediš bolje."

KAKO ZAČETI in kruh s pašteto (1. del)

6-packi so fajn. Fajn za pogledat. Fajn tud za imet, priznam. Tistih nekaj dni, ko so lepo 'zunaj', dokler jih več ni. Razen če si genetsko dobro podkrepljen. Kot tisti tvoj prijatelj ali kolegica, ki poje več kot povprečni ameriški otrok. Vsi jih poznamo. Najraje se spomnimo na njih, ko se tlačimo v pretesna oblačila.

 In pol si rečeš eh in kreneš. Po tretji kos kruha s pašteto.

 Zanima te kako začeti. Tokrat sem pripravila malo daljši članek, razdeljen na tri sklope - saj je še pred začetkom potrebno razumeti vsaj OSNOVE.

Mogoče si (še) ne želiš ravno six-packov, a vseeno si želiš spremembe. Upam, da ti članek pomaga pri prvih korakih. Prvi koraki do boljšega počutja in, upajmo, par (bolj) oprijetih kavbojk.

Kako torej začeti?

Preposto. Pojej en kos kruha s pašteto manj. In potem še en kos manj. In potem, ko se številka na tehtnici ustavi, jej še samo kruh. Ali pa boljše, samo pašteto. Ker kruh redi (oprostite sarkazmu). In verjetno smo zdaj že sami ugotovili, da se z enim kosom kruha in pašteto težko preživi na dolgi rok. Boš pa shujšal!S kruhom? In pašteto? Te daje skepticizem? Kaj pa če ti povem, da lahko shujšaš tudi če ješ samo čokolado? (Upam, da ni potrebno poudarjati, da ne upoštevajte zgoraj zapisanega).

  KALORIJE

Zakon o ohranitvi energije govori, da se energija lahko zgolj pretvarja, ne moremo pa je ustvariti iz nič ali izničiti. 

S hrano energijo vnašamo in naše telo jo rabi, da pač, no, ne crknemo.

Celice tvorijo tkiva, tkiva organe, ti pa organske sisteme. In vsi sistemi potrebujejo energijo, zgolj zato, da delujejo. Govorimo o BAZALNEM METABOLIZMU. Če si punca in se sprašuješ, zakaj tvoj fant ohranja zavisti vreden ozek pas, ti pa se ob isti količini hrane rediš (saj vendar jesta skupaj!) bo to zaradi bazalnega metabolizma. Pet kruhov s pašteto zanj predstavlja premalo energije za ohranjanje večje količine telesne mase, ki jo nosi. Medtem, ko si ti, samo ker si ženska, takšno frekvenco segrevanja toasterja težko privoščiš, brez da se ti pašteta/hrana XY začne lepiti na boke.  

Ampak, a je res kriv kruh? Ali pašteta? Zgolj iz vidika HUJŠANJA, je popolnoma VSEENO ali ješ kruh, bio, paleo, keto, moko na žlico, majonezo na sir ali kakšne druge vudu kombinacije živil. Pojej MANJ kalorij, kot jih porabiš = HUJŠAŠ. Pojej VEČ kalorij, kot jih porabiš = PRIDOBIVAŠ.

Sadje redi, meso povzroča raka, mleko zakisa, banane redijo, če boš pojedel več kot tri in pol jajca na dan, ti bodo eksplodirale žile in holesterol bo pričel kapljati čez nos. Prva stvar: naučimo se brati med vrsticami in videti globlje od pompoznih medijskih naslovov. Zakon o ohranitvi energije velja, neglede na to, KAJ ješ.

In ne, nimaš močnih kosti. In ne, ne ješ ful malo in se celo rediš. Sam zase najprej presodi, od kod prihajajo kalorije, ki te ovirajo pri napredku. 

BELJAKOVINE/MAŠČOBE/OGLJIKOVI HIDRATI

Hrana je v osnovi sestavljena iz BELJAKOVIN, MAŠČOB IN OGLJIKOVIH HIDRATOV. Pika amen.

Beljakovine so sestavljene so iz aminokislin, ki so osnovni gradniki telesa. Nekatere lahko telo proizvede samo in so neesencialne. Obstaja pa devet esencialnih aminokislin, ki jih MORAMO zaužiti s prehrano. Pomembno je poudariti tudi, da so živila živalskega izvora ''popoln'' vir beljakovin, saj vsebujejo vse esencialne aminokisline v ugodnih razmerjih, medtem, ko jih rastlinska živila praviloma ne. Prav zato je pri ljudeh, ki ne uživajo živil živalskega izvora (veganih) pomembno kombiniranje rastlinskih živil, da dobijo vse potrebne aminokisline. Poleg tega, da rastlinska prehrana, s katero želimo pokriti vnos beljakovin ne sme biti preveč enolična, je še večjega pomena količinsko ustrezen vnos beljakovin, ki je pri večini ljudi bistveno prenizek.

Maščobe nam služijo kot vir energije in so nosilci v maščobah topnih vitaminov A,D,E in K. Poleg tega pa sestavljajo vse celične membrane (ovojnice) in ščitijo organe. Glede na njihovo kemijsko strukturo poznamo nasičene, mononenasičene in polinenasičene maščobe. Od slednjih najbolj poznamo omega-3 in omega-6 maščobne kisline. Njuno razmerje se v sodobni prehrani nagiba v prid omega-6, kar pa zdravju ni toliko priporočljivo, zato skušamo razmerje popravljati v prid omega-3 maščobnim kislinam. 

Ogljikovi hidrati so vir vsega zlega. Šalo na stran. Niso nič drugega, kot gorivo. Telo jih v vsakem primeru razgradi na obliko, ki jo organizem uporabi za energijo = glukozo, t.i. CUKER. Riž, krompir, kruh, sadje, čokolada - vse to se bo v telesu pretvorilo v sladkor, ki bo služil za energijo ali v primeru presežka le-tega, kopičil v maščobnem tkivu. 

Jasno nam je torej, da različna živila premorejo različna razmerja zgoraj navedenih hranil. In še vedno ti ni jasno, kje začeti? Za danes bo dovolj, če pobrskaš po svojem hladilniku in omarici z živili, ter ugotoviš, koliko od teh živil ima po svoji sestavi največ beljakovin v razmerju proti maščobam in ogljikovim hidratom. Če ne najdeš nič podobnega, bo treba po nakupih.

 Naj ti namignem: popolni viri beljakovin so živalski viri:

- meso (perutnina, govedina, svinjina, jagnjetina, ...),

- vse vrste rib (tuna, skuša, losos, sardele, sardine, ...)

- jajca

 - nekaj mlečnih izdelkov,kot je skuta, zrnati sir, pravi grški jogurt (ne zgolj tip grškega jogurta, ki vsebuje veliko sladkorjev), lahka mozzarela, nekateri lahki siri in pa tudi sirotka v prahu.

 Manj popolni a kljub temu dragoceni viri beljakovin pa so tudi rastlinskega izvora (fižol, grah, leča, čičerika, ...), vseeno pa bo bolje, če glavnino svojih obrokov sestavljaš okrog popolnih beljakovin. Koliko beljakovin? Če imaš, recimo, 3 večje obroke - naj bo v vsakem za tvojo dlan (ali dve, odvisno od potreb) beljakovin. Nekoliko v pomoč je lahko spodnja slika (Vir: Precision Nutrition)

Zakaj beljakovine?

Beljakovine imajo daleč najvišjo nasitno vrednost, saj se prebavljajo dlje časa. To pomeni tudi, da bo telo že samo po sebi porabilo več energije, da jih prebavi in na tak način delno dvigujemo bazalni metabolizem, o katerem smo govorili na začetku. V naslednjem članku izveš, zakaj je visok bazalni metabolizem tako pomemben. In ko boš naslednjič nesel žlico k ustom, pomisli, če razmerje hranil v tem obroku teži v prid beljakovinam?

Blogpost #11: Otrok v meni

Predstavljajte si otroka. Odkriva svet, svoje mesto v njem in preizkuša svoje sposobnosti. Mogoče je plah, a vendar tako igriv, otroški. Nadobuden, poln entuziazma in radovednosti. Ko se nečesa loti, je v to prepričan, saj nima izkušenj, ki bi vplivale na njegovo ravnanje. Ravna impulzivno, naravno. Rad dela to, v čem je dober in boljši postaja v tem, kar dela.

Bi temu otroku rekli, da je nesposoben? Da to, kar počne, nima nobene vrednosti? Da mu stvari, ki jih dela, ne prinašajo nobene koristi? Bi mu rekli, da nikoli ne bo uspel?

Zakaj potem kaj takega počnete sebi?

Poznate tisti fenomen, ko nekaj časa strmiš v določeno besedo in se naenkrat zdi, da beseda postane nenavadna in popačena? Ravno to se dogaja z našimi telesi. Konstantno smo bombardirani z ideali, ki so lahko zunanje podani, ali jih ustvarimo sami. Predstava o tem, kako bi moralo biti. Včasih smo tako obremenjeni s tisto idejo, da pozabimo, kakšno je realno stanje. Ubogamo enega izmed treh svojih 'jaz'-ov in pustimo otroškega kričati,  medtem, ko odrasli popušča, se starejši jaz v dobri veri obrne vstran. Glede na število različic osebnosti, ki se prepletajo v nas, imamo vsaj še enkrat toliko različnih misli. V kolikor kdaj ne stopimo zgolj v vlogo opazovalca, se zdi, da naše misli prihajajo bolj ali manj v naključnem vrstnem redu, glede na zunanjo stimulacijo in okoliščine. Kot domino efekt, lahko sprožimo kopico negativnih, začenši z idejo o lastni manjvrednosti.

Spomnim se sebe, kot devetletne deklice, ki je rada risala. Veliko časa sem  preživela sama, občudovala sem svoje prelepe punčke in ogromno časa posvetila izlivanju predstav na papir. Svoje telo sem že takrat nekako dojemala kot tisto besedo, v katero tako dolgo strmiš. Morda so bile krive dobronamerne kritike, katerih se zaradi meni neznanih razlogov, očitno spomnim bolj, kot vzpodbud. Ko si otrok, ne razmišljaš o tem, kar si slišal. Slišiš in občutiš zgolj način, na katerega ti je bila informacija podana. Ko si otrok, je vse kar si želiš, potrditev in ljubezen. V odrasli dobi se otroški jaz kaže večkrat, kot bi si to morda želeli. Čisto možno je, da določene situacije vzbudijo spomine in negativne občutke, usidrane v podzavest. Ravno tiste občutke tako radi utapljamo z drugimi podzavestno naučenimi (slabimi) mehanizmi. Ko smo odrasli, imamo vendarle eno prednost: izkušnje. Sicer nedobrodošla vrednota, v smislu ohranjanja otroške nagajivosti, a kljub vsemu tako dragocena. Izkušnje pomenijo, da lahko tokrat svoje misli opazujemo. Jih izberemo. In zamenjamo, če nam niso všeč. 

Prav mi sami imamo to možnost. Opazovati, prepoznati svoje misli. In sčasoma začeti pot prenove in zavestnega zamenjevanja motečih miselnih vzorcev, ki več ne koristijo. Ustaviti se ob slabem občutku in preprečiti efekt padajočih domin v brezno negativnih misli je resnično težje, kot se sliši. Sploh, glede na dane okoliščine.

A vendar, negujte otroka v sebi. 

Povejte mu, da je sposoben. Da je vreden. In da bo uspel, če se tako odloči. 

L.K.

Blogpost #10: Borba proti starim navadam ali učenje novih?

Zakaj se borim z nerednimi in negativnimi prehranjevalnimi vzorci? Zakaj jem, tako kot jem? Ali imajo po naravi suhi ljudje drugačno mentaliteto kar se tiče prehrane? In zopet se sprašujem: ali zame obstaja način kjer mi ne bi bilo treba vedno znova začeti z že dobro poznanim, zloveščim krogom dietiranja, oziroma preračunanega vodenja prehranskega vnosa?

Imam zgodovino kompulzivnega prenajedanja in zatiranja čustev s hrano. Jesti brez natančnega vodenja dnevnika prehrane, odsotnost potrebe po kontroli IN ohranjanje silhuete z meni sprejemljivo mero maščobnega tkiva je nekaj, kar mi je še zmeraj nedosegljivo. Šla sem skozi kar precej neprijetnih ciklov hujšanja in ponovnega pridobivanja kilogramov, vodenja in preračunavanja ter tehtanja hrane, kljub temu pa sem vedno imela težave z ohranjanjem stanja, ki sem ga s tem načinom dosegla. Moje (pre)sproščene vsakodnevne prehranske odločitve ponavadi pač niso prispevale k stanju zavesti in obliki telesa, ki si ga želim.

Bolj kot ne, sem večino časa svoje obroke zavestno in skrbno načrtovala, ter preračunavala dnevne vrednosti makro hranil – beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, skoraj do grama natančno, vsak dan. Skozi cikle hujšanja in kasnejše nekontrolirano pridobivanje telesne teže, sem na račun konsistentnega treninga z utežmi, pridobila določeno količino mišične mase in bistveno izboljšala svojo konstitucijo čez daljše časovno obdobje. Po svojem nedavnem 'dosežku' sem se spet naenkrat znašla s simptomi prekomernega vnosa sladkorja: lenobno počutje, 'megla' v glavi, moja koža ni več tako sijoča in težko se osredotočam. Nenazadnje, nazaj sem pridobila skoraj 4 kilograme in kljub temu, da se maščoba po vsakem tovrstnem ciklu 'dietiranja' vsakič razporedi vidno bolje, sem seveda, nezadovoljna. Kar je pravzaprav smešno, saj se na določeni točki zdi, da si lahko privoščiš karkoli si želiš, kadarkoli si to želiš in v nerazumnih količinah. Narobe. Zaradi tega sem se tokrat odločila, da k težavi pristopim drugače.

Po tem, ko dosežem pomemben mejnik v smislu svojih ciljev, se nekako vedno vrnem k nekaterim starim navadam. Čeprav vem kje so moje šibke točke, si odločitve nekako oproščam z izgovorom, da se bom s posledicami spopadala kasneje. Ker si pri izbiri hrane ničesar več ne omejujem, sem sebi pravzaprav s slednjim znova ustvarila problem. 'Privoščim' si precej bolj pogosto, kot bi to bilo potrebno in moja dnevna poraba energije enostavno ne zmore kompenzirati, kljub rednim treningom. 

Recept za polomijo dobim, ko k temu dodam še nekaj družinskih dogodkov, kjer mi po defaultu popusti večina zavor, (pre)velik apetit, zmožnost konzumacije večjih količin hrane brez pretirano motečih prebavnih motenj ter zaloge cukra po bajti, ki kar naravnost kričijo, da poskusim njihovo kremasto notranjost. 

Začneš se počutiti malce … puhasto. In kar naenkrat ne moreš več kriviti dejstva, da pač samo zadržuješ vodo. Če pustim izgled ob strani, že prej našteti simptomi poslabšanega delovanja organizma so dovolj, da se ne počutim dobro, da ne govorim o mentalnem stanju, v katerem se ponovno znajdeš.

Kot pri marsikomu, tudi moj odnos do hrane sega daleč nazaj v preteklost, celo v zgodnje otroštvo. Nekateri prehranjevalni vzorci so implementirani v našo podzavest že zelo zgodaj, podobno, kot nekatere dnevne navade, za katere se zdi, da se jih nikakor ne moremo otresti. Razlog stoji za tem, da te rutinske vzorce naši možgani prepoznajo kot najbolj učinkovite – zakaj bi porabljali energijo za učenje nove poti, ko pa je stara tako domača, usidrana, na videz enostavna in na dosegu roke? Je res v ozaveščanju problem? Kar se tiče prehranjevalnih navad, je to definitivno nekaj, na čemer moram delati. Zaupati svoji intuiciji, bolj zavestno in počasi jesti in graditi boljše navade – glede na to, da tehtanje in preračunavanje sedaj odpade. 

Ker je navada zgolj vzorec obnašanja, ki se redno ponavlja in za katero se zdi, da se izraža podzavestno, lahko potemtakem gradimo nove navade zavestno in z njimi zamenjamo stare. Ampak stare navade res ne umrejo zlahka …

* * *

FIGHTING OLD HABITS OR BUILDING NEW?

Why do I struggle with disordered eating? Why I eat the way I eat? Do naturally skinny people or so called easy losers have a different mentality regarding food? And once again it makes me wonder: is there a way for me where I don't end up starting the same old painful, dreaded, neverending cycle of weight loss and weight gain?

I have a history of binge eating patterns and emotional consuming. Eating without tracking, the absence of needing to control everything AND maintaining a lean figure is something I just couldn't imagine myself achieving. I went through many dreadful cycles of weight loss/fat gain, tracking and not tracking, but I've always had struggles with maintaining the state I was in. My actual daily lifestyle choices I were 'comfortable' with, weren't exactly contributing to the body state/type I am looking for.

On and off, I've continiously written and planned out my daily intake of nutrients or macros as we like to call them: protein, fats and carbohydrates. Through cycles of weight loss and weigh gain, thanks to consistency of lifting weights, I've earned a few kg's of muscle mass and significantly improved my phisique over a longer period of time. After my recent improvement I'm finding myself yet again with symptoms of a noticeable higher sugar intake: feeling sluggish, experiencing brain fog, my skin isn't glowy as much and it's hard for me to focus. Last but not least, I've gained 4 extra kg's, and although fat distributes back differently after each 'diet' cycle, I feel irritated. It funny actually, because at one point, you think you can actually get away with eating anything you want, anytime you want, in unreasonable amounts. Wrong. So this time, I've decided to take a whole new approach at this.

After reaching a somewhat good milepoint I constantly seem to go back to some old eating habits. By now, I know exactly what I'm doing wrong but I just can't seem to get it right for me. Since I'm not restricting anything anymore as I used to, I've seem to set myself to face another problem. I indulge far too frequenlty now and it's impossible for my energy expenditure to even it out, even with consistent workouts. Throw in a few family events, where my freaking 'today you can eat all you want' switch just uncontrolably turns on and the other days, various 'sugar fixes' lie around the kitchen just screaming for me to feel their creamy insides. Having a big apettite and the ability to eat large amounts without getting sick is a setup for disaster. You start to feel a little fluffy and before you know it, your thoughts go something like well shit, now we can't blame water retention anymore, can we. But seriously, apart from weight going up, the symptoms I've mentioned earlier make me irritated, too.

My relationship with food and self-image goes back to my childhood. Some patterns are psychologicaly ingrained from early ages, much like some daily habits we'd rather get rid of but struggle to, for they are recognized as most effective pathways by the brain. Is being more mindfull the key? Regarding food choices, I feel I certaintly need to follow my intuition and build better habits, since tracking and weighting everything is out of the picture now. Since habit is a routine of behavior that is repeated regularly and tends to occur subconsciously, we can make new habits consciously and replace the old. And old habits sure don't die easy …