torek, avgust 23

Blogpost #11: Otrok v meni

Predstavljajte si otroka. Odkriva svet, svoje mesto v njem in preizkuša svoje sposobnosti. Mogoče je plah, a vendar tako igriv, otroški. Nadobuden, poln entuziazma in radovednosti. Ko se nečesa loti, je v to prepričan, saj nima izkušenj, ki bi vplivale na njegovo ravnanje. Ravna impulzivno, naravno. Rad dela to, v čem je dober in boljši postaja v tem, kar dela.

Bi temu otroku rekli, da je nesposoben? Da to, kar počne, nima nobene vrednosti? Da mu stvari, ki jih dela, ne prinašajo nobene koristi? Bi mu rekli, da nikoli ne bo uspel?

Zakaj potem kaj takega počnete sebi?

Poznate tisti fenomen, ko nekaj časa strmiš v določeno besedo in se naenkrat zdi, da beseda postane nenavadna in popačena? Ravno to se dogaja z našimi telesi. Konstantno smo bombardirani z ideali, ki so lahko zunanje podani, ali jih ustvarimo sami. Predstava o tem, kako bi moralo biti. Včasih smo tako obremenjeni s tisto idejo, da pozabimo, kakšno je realno stanje. Ubogamo enega izmed treh svojih 'jaz'-ov in pustimo otroškega kričati,  medtem, ko odrasli popušča, se starejši jaz v dobri veri obrne vstran. Glede na število različic osebnosti, ki se prepletajo v nas, imamo vsaj še enkrat toliko različnih misli. V kolikor kdaj ne stopimo zgolj v vlogo opazovalca, se zdi, da naše misli prihajajo bolj ali manj v naključnem vrstnem redu, glede na zunanjo stimulacijo in okoliščine. Kot domino efekt, lahko sprožimo kopico negativnih, začenši z idejo o lastni manjvrednosti.



Spomnim se sebe, kot devetletne deklice, ki je rada risala. Veliko časa sem  preživela sama, občudovala sem svoje prelepe punčke in ogromno časa posvetila izlivanju predstav na papir. Svoje telo sem že takrat nekako dojemala kot tisto besedo, v katero tako dolgo strmiš. Morda so bile krive dobronamerne kritike, katerih se zaradi meni neznanih razlogov, očitno spomnim bolj, kot vzpodbud. Ko si otrok, ne razmišljaš o tem, kar si slišal. Slišiš in občutiš zgolj način, na katerega ti je bila informacija podana. Ko si otrok, je vse kar si želiš, potrditev in ljubezen. V odrasli dobi se otroški jaz kaže večkrat, kot bi si to morda želeli. Čisto možno je, da določene situacije vzbudijo spomine in negativne občutke, usidrane v podzavest. Ravno tiste občutke tako radi utapljamo z drugimi podzavestno naučenimi (slabimi) mehanizmi. Ko smo odrasli, imamo vendarle eno prednost: izkušnje. Sicer nedobrodošla vrednota, v smislu ohranjanja otroške nagajivosti, a kljub vsemu tako dragocena. Izkušnje pomenijo, da lahko tokrat svoje misli opazujemo. Jih izberemo. In zamenjamo, če nam niso všeč. 

Prav mi sami imamo to možnost. Opazovati, prepoznati svoje misli. In sčasoma začeti pot prenove in zavestnega zamenjevanja motečih miselnih vzorcev, ki več ne koristijo. Ustaviti se ob slabem občutku in preprečiti efekt padajočih domin v brezno negativnih misli je resnično težje, kot se sliši. Sploh, glede na dane okoliščine.

A vendar, negujte otroka v sebi. 


Povejte mu, da je sposoben. Da je vreden. In da bo uspel, če se tako odloči. 


L.K.


Ni komentarjev:

Objavite komentar