V zadnjem času sem v urnik stlačila ogromno dejavnosti, posledično v to zapade še dodatno administracijsko delo, organiziranje dneva na minute, prevažanje sem ter tja, in na trenutke postanejo še osnovne življenjske potrebe - kot so prehranjevanje in pranje las (fitnes lajf in vsakodnevno dišeča schwarzkopf kosa pač ne gresta skupaj) - prava nadloga. Ko v to navržeš še nepredvidene situacije, spreminjajočo se naravo urnika ob delu s strankami, rahel spanec, itn., so keksi (ali čokolada) očitno prva stvar, ki človeka instantno spravi v boljšo voljo.
Po naravi se znajdem na obeh straneh spektra - rada sem organizirana na enih področjih in hkrati me na drugih ne moti kaos. Organiziran kaos. Ko si naenkrat naložim preveč dela in izgubim stik s seboj, nastane problem, gledano iz moje perspektive. Naprimer to, da se pod stresom vedem kot kreten do ljudi, ki so mi dragi. Ker se, priznam. Ali to, da izčrpana slonim v premočenih oblačilih ob pultu in grickam kekse, ter se sprašujem kak smisel sploh ima vse skupaj. In me že skoraj premami misel, da bi pojedla še kaj, če sem že začela s keksi …
"Pojesti, karkoli ti v danem trenutku poželi srce, je sreča. Pojesti veliko tega, kar ti poželi srce, je še večja sreča. Nezmožnost samokontrole in občutki tesnobe ob variabilnosti prehranskih možnosti, je, iskreno, d*ek."
Ko začutiš silno potrebo po tem, da vase stlačiš vse, kar ti pride pod roke, ko dobiš potne dlani in ti srce začne biti hitreje, vprašanje ni le zgolj kako se ustaviti, temveč vprašati sam sebe, zakaj? Že dolgo časa je minilo od zadnje epizode prenajedanja, zahvaljujoč znanju, ki sem ga pridobila (in ga še pridobivam) tekom moje poti. To sem počela skoraj vsak vikend. Več mesecev zapored. Kompulzivno prenajedanje ni le uživanje ogromnih količin hrane. Je panični napad, naval adrenalina, strahu, izguba kontrole. Binge-ing ni le 'šit, pojedla sem vrečko čipsa', ali 'se zgodi, pojedla sem dva muffina več.' Ne, to je psihična bitka misli, prepričevanja samega sebe in upanja, da bo zmagala razumna stran.
Prva stvar, ki ti pride na pamet je, da boš nekaj zamudil. Zamudil okus na brbončicah. Tisti prijetni občutek, ob hrani, ki ti je dobra. Strah, da boš sovražil samega sebe, ker si boš to prepovedal. Strah te prepriča v nelogična občutja. In potem je tu strah, da je življenje prekratko, da ne bi poskusil vsega. Da boš eden izmed tistih, ki se izogiba temu in onemu, dolgočasnež. Ne pa nekdo, ki lahko poje karkoli. In se smeje. In je zabaven. In ga imajo ljudje radi. In se ne sekira, koliko torte bo pojedel. Drugi jedo torto, zato tudi sam hočeš jesti torto. Prenajedanje je bilo zame kot neke vrste odvisnost. Dobiš potrebo, občutek 'pritiska', naval adrenalina, popolno ekstazo, ko tlačiš vase hrano in potem ti ostane … Krivda in občutek premaganosti. Ne spomniš se ravno, zakaj si to naredil, počutiš pa se kot ogaben, kup nesreče. Trdna volja za vztrajanje pri dieti je eno, trdna želja, da ne greš ponovno v svoj najtemnejši kot 'pretiranosti', pa drugo.
Morala sem priti do spoznanja, da bom še lahko jedla pecivo, čokolado, pico, štrudl. Mojbog, mamin štrudl. Morala sem se prepričati, da izbira solate in piščanca čez pico ne pomeni tega, da nikoli več ne bom jedla pice. Deliti sladico, namesto sam pojesti tri serviranja, ne pomeni, da ne znaš uživati življenja, ampak, da se enostavno odločiš sprejeti bolj zdrave odločitve. Najti srečo v bolj zdravih alternativah ne pomeni, da nikoli več ne bom kupila čipsa. Vedno bo na voljo še več hrane, več keksov, več sladoleda, več česarkoli, kar bi v danem trenutku imel možnost preizkusiti, upoštevajoč skrajne zmožnosti prebavnega sistema. Če moraš za nekaj časa odvzeti te stvari, medtem, ko gradiš novo navado, stori to. Vsekakor bo to koristilo odločitvam v prihodnosti in na dolgi rok, vendar se ne počuti prikrajšanega, saj to ni nekaj stalnega, niti ne rabi biti. Ko enkrat najdeš svoje 'sprožilce' in jih utišaš z realističnim razmišljanjem, postane lažje. Ampak nikoli popolnoma lahko. Ko ponovno pride do točke, ko želiš pojesti vso hrano, takoj, tisti trenutek, in to dejansko storiš – prosim, ne imej občutka krivde. Ne smili se sam sebi, ali se, še huje, ponižuj. Ne premišljuj o vsakem koščku, in kako bi popravil to, saj je, kar je. Vse skupaj je pravzaprav nevarna psihološka igrica. In večinoma tukaj govorimo o večjih psiholoških, kot fizioloških posledicah. Morda te bo res bolel želodec, ali koža naslednji dan ne bo sijoča, ali te bo celo napadel glavobol – fiziološke posledice sicer se zgodijo, vendar so daleč od tega, da bi zaradi njih kakorkoli pokvaril svoj napredek, v kolikor se trudiš izboljšati telesno kompozicijo. Jutri je nov dan in lahko poskusiš znova. Poješ uravnotežen zajtrk, kosilo … In vse malice. Prav tako večerjo. Pravo hrano. Ter spiješ veliko vode. Vsekakor ne naredi napake in potem stradaj nekaj dni. Ali celo ne skušaj ublažiti škode z nerealnimi količinami aerobne aktivnosti. Keep it simple. Nadaljuj, kot si, in ne prepričuj sam sebe, da moraš itak zdaj pojesti še več, ker … Si itak zdaj zaj*bal. Nisi. Saj si samo človek. Verjemi, vem … Vrečka keksov na vrh kruha z marmelado. Nato tortilje z nutelo in margarino, krekerji. Čokolada in hamburger. Kos pite. Še malo čokolade. In ostanki toasta. Pica. Puding na žlico. Smetana na žlico. In potem še morda slani arašidi. In še keksov. Čokolada. Ker zdaj je pa itak vseeno, če sem že to vse … Bila sem tam. Fiziologija mojega telesa tega nikoli ni kazala, v takšni meri. V svoji glavi pa sem se počutila vsaj pol toliko grozno, kot nekdo, ki ima težo, katera meji na bolezen.
O psihologiji hrane se, po mojem mnenju, še premalo odprto govori. Prenasičenost z informacijami obstaja, pozablja pa se individualizacija. Prilagojenost posamezniku. Tudi takim, ki imajo probleme z odnosom do hrane, ali podobno izkušnjo, kot sem jo imela sama. Iz strani fiziologije telesa je zadeva pravzaprav precej preprosta – na prvi pogled. Dve leti nazaj bi si želela imeti ob sebi nekoga z znanjem in izkušnjami, ki jih imam danes. Tukaj nastopi vloga osebnega trenerja, kot mentorja, zaupnika, vira znanja, ki ga sam ne premoreš. Pri fiziologiji in 'plastično-mehanskem' pristopu 'rehabilitacije' telesa na optimum, ti lahko pomaga trener. Ko odkriješ zakonitosti slednjega, se je lotiti psihologije problema veliko lažje, upoštevajoč, da je le-to kompleksnejše področje, katerega je potrebno predelati sam, na svojstven način. Če izgubiš bitko, ne pomeni konec sveta. Že to, da se trudiš in vztrajaš dan za dnem, je samo po sebi zmaga. In kaj, pri bogu milem, je meni tega treba? Ker se, neglede na vse, moraš imeti rad. Zato!
Love,
Ni komentarjev:
Objavite komentar