Blogpost #5: Lakota, apetit in nezavedno prehranjevanje

Rada jem. Rada tudi dosti jem. Če povežem to z občutki, ki sem jih ob hrani dobivala v časih, ko sem jo šele spoznavala, kaj hitro ugotovim, da je hranjenje še vedno precej povezano z mojimi čustvi. S širitvijo znanja o delovanju telesa in psihologiji človeka, posledično slednjo povezavo čutim vedno manj, vendar je tam nekje. Še vedno se učim o sebi - učimo se pravzaprav celo življenje. Razlika pa je, če znamo pridobljeno znanje smiselno aplicirati v področja, na katerih se nam poraja želja po spremembi. In nikoli nisem rada ostajala pri željah. 

Kot otrok nisem bila predebela. Kljub temu je moja teža v kasnejših najstniških letih že alarmantno mejila na nezdravo. Čokolada in slani prigrizki so bili vir utehe, predvsem pa je skoraj najtežje zamenljivo navado zame predstavljalo hlastanje nečesa med gledanjem televizije in prehranjevanje pod stresom.

Ko jemo nezavedno, na hrano nismo popolnoma osredotočeni, zato je vnos vedno višji od priporočljivega serviranja. Jej počasi, ne hiti, so mi skozi govorili. In res je, redkokdaj sem si vzela čas, da bi hrano okusila, v njej uživala. Zame je bilo pač logično, da sem pač vzela še več. Ker puščati hrano na krožniku (ali kjerkoli drugje) pa bi bilo res nesmiselno. Kakšna ironija.

Sem čokoholik. Obožujem vse kar ima teksturo peciva. Kekse. Torte. In predvsem po kosilu se prileže sladica. Stvar navade? Kakor za koga. Največkrat je temu res tako, saj sem se ob držanju različnih prehranskih režimov (razmerja beljakovin/hidratov/maščob) naučila ogromno o tem, kdaj sem lačna zgolj psihološko, in kdaj dejansko sem. Lakota in apetit ni ista stvar.

Lakota je telesna POTREBA po hrani. Ko smo lačni, se poveča koncentracija hormona grelina. Slednji deluje obratno sorazmerno s hormonom leptinom, ki nam sporoči kdaj smo siti. Leptin se nahaja v maščobnih celicah in logično je, da ga imajo ljudje s čezmerno težo veliko več. Problem nastane v tem, da pri slednjih obstajajo motnje v signalizaciji tega hormona - o tem kdaj drugič.
Ko užijemo obrok, se zmanjšuje nivo grelina in povečuje nivo leptina - ki sporoča da smo siti. Ravno zaradi tega je pomembno, da obrok pojemo počasi in da tudi možgani dobijo informacijo o tem da smo siti.
Apetit je ŽELJA po hrani in je tesno povezana z našim vedenjem, ravna pa se tudi po signalih presnovnega sistema, možganov in maščobnega tkiva. Tisti občutek - da bi pojedli vse, kar vidimo - izvira in naše biokemije in čustvenih povezav, ki smo jih ustvarili do hrane. Ko gre za povečan apetit, si ponavadi zato ne zaželimo pojesti krožnika brokolija in hrepenimo po industrijsko predelani hrani, bogati s sladkorjem. Na apetit delujejo tudi čustvena stanja, hormonska neravnovesja in stres.

Prvi korak do spremembe prehranjevalnih navad je ugotavljanje naših navad in čustvenih povezav do hrane. Zakaj jemo? Zakaj izbiramo hrano, ki jo izbiramo? Kakšen občutek nam vzbudi najljubša hrana? Kako bi se počutili, če bi nam jo nekdo prepovedal?

Iz dneva v dan se še vedno borim s temi vprašanji. Z apetitom. Z željo po sladkem. S stresom. Kdo se ne?!

Kljub vsemu danes vem, da je ob prehrambenih izbirah in pestrosti potrebna ogromna mera racionalizacije in manjše vpletanje čustev v odnosu do hrane. 

Ko enkrat pripeljemo telo do optimalnejšega delovanja, postanejo stvari nekoliko lažje. Še vedno uživam hrano, ki jo imam rada. Tudi kekse, čokolado in torte. Naučila sem se zgolj, kako dajati prednost resničnim POTREBAM telesa in ne zgolj ŽELJAM. In ko logična, zdrava, optimalnejša izbira kot potreba, postane hkrati želja, smo na boljši poti do zdravega in lepega telesa.

Love,