Sedemnajstega januarja sem zapisala:
“Nekako sem med 'yolo, vse požri', 'hrana je darilo boga ter me boža' in 'kaj si prizadeta, kaj te delaš ti', prilezla do ugotovitve, da se občutno premalo zabavam. Pristno zabavam. Pristno, dovolj frekventno, zabavam.”
Dobre občutke sem marsikdaj iskala v hrani. In še vedno se zgodi, da jih.
Karamela je tekla po prstih, ko sem bila z mislimi popolnoma nekje drugje, namesto, da bi občutila kako toplo objema moje telo.
Voda.
Včeraj sem si privoščila mehurčkasto kopel in nekaj pralinejev preveč. Z užitkom.
Naučila sem se, kaj pomeni click-bait in še nekaj bolj pomembnega.
Včeraj sem si privoščila mehurčkasto kopel in nekaj pralinejev preveč. Z užitkom.
Naučila sem se, kaj pomeni click-bait in še nekaj bolj pomembnega.
Nekje leto in pol nazaj, je scenarij zgledal takole: Po 10 000 kalorijah (z lahkoto), bežanju po tretjo porcijo, brezsmiselnem vsakodnevnem grickanju (ker je pač tam) in verjetno stokratnikom sramu kasneje, me je udarilo zavedanje same sebe in svojih dejanj - če nisi lačen, hrana ne bo rešila problemov.
Če si nisi všeč, če se nimaš rad, če ne maraš, kako izgleda tvoje življenje … Ga spremeni.
In ne velja le za prehranske navade.
Nič ni odvisno od nikogar, razen od tebe. Če iščeš razloge v drugih, iščeš le izgovore.
“Seveda nič ne gre po planu, ker imam premalo samodiscipline, da bi šla spat takrat, ko bi morala iti in zdaleč premalo samokontrole, da se zjutraj ob zvokih budilke ne bi prebudila še bolj utrujena in sitna, kot sem šla spat.”
Celo življenje in še trinajstega januarja, ko sem zapisala zgornje, sem bila prepričana, da nikakor nisem jutranji tip in nikoli ne bom.
Danes lahko rečem, da lahko spremeniš vse, če si tega želiš in to počneš s pravim razlogom.
Če sem ugotovila, da se premalo zabavam pa sem februarja tarnala nad zlagano družbo, socialnimi omrežji in pomanjkanjem prave povezave.
Vse to bi lahko vlekla v nedogled, pa tudi svoje strahove pred izpostavljanjem. Pa sem rekla, veš kaj? Ne bom.
Marca sem bila prepričana, da nikoli ne bom potovala sama, ker me je strah. Kaj pa če, kaj pa če .... Kaj pa če, kaj?! Del novoletne resolucije je bilo več solo potovanj.
Šla sem čez svoj največji strah in po samostojnem obisku Portugalske ugotovila, da vse skupaj pač ni en bavbav. In zakaj bi mencala in stopicljalala, če čas teče … Življenje pa je ena velika dogodivščina, ki ti kaj hitro spolzi skozi prste.
Zato sem se odločila, da odidem v Avstralijo po svoje sanje.
Čeprav sem tekom leta velikokrat izpustila meditacijo, še več krat utišala budilko, pa sem vsaj enkrat več naredila nasprotno.
Spremenila sem se zase in se spreminjam še naprej. Kdor ne ras te, kdor se ne uči iz napak, kdor trpi zavoljo drugih s percepcijo, da je to ljubezen … Zamuja največjo ljubezen svojega življenja: ljubezen do sebe.
Tako zelo smo prepričani, da nismo dovolj, da nič nima smisla, da nismo vredni, strah nas je, kaj bodo rekli drugi, predvsem pa smo prehitro zadovolj(e)ni in sigurno preveč iščemo validacijo drugih, in hkrati postavljamo njihovo ljubezen na piedestal … Slednje pa je dovolj dober izgovor, da še malo čakamo na sovoznikovem sedežu svojega življenja, potem še čisto malo čakamo voznika, da spelje in globoko ležeče nezadovoljstvo skrivamo pod insta srečo. Na vrh vrednot postavljamo materialne stvari, objavljamo popolne slike poljubov in prevečkrat si še vedno ne verjamemo, da izgledamo dobro in da z nami ni čisto nič narobe.
Naučila sem se, da se lahko zabavam sama s seboj in ko bo čas, me bodo našli pravi ljudje, da se bom zabavala z njimi. Dobrih občutkov ne iščem več (le) v hrani. Vem, da je bila hrana le način za odlašanje. Zavlačevanje. Pred trdim delom na sebi, pred trdim delom za posel in pred najtežjim delom na kvalitetnih odnosih.
V novem letu vam želim, da na svoje življenje pogledate iz druge perspektive in se lotite tistega, za kar vam igra srce, sprejmite svoje šibke točke in jih skušajte izboljševati.
Predvsem pa, da nikoli, nikomur ne dovolite da zbija vašo vrednost. Še posebno, če ste ta oseba - sami.