Blogpost #11: Otrok v meni

Predstavljajte si otroka. Odkriva svet, svoje mesto v njem in preizkuša svoje sposobnosti. Mogoče je plah, a vendar tako igriv, otroški. Nadobuden, poln entuziazma in radovednosti. Ko se nečesa loti, je v to prepričan, saj nima izkušenj, ki bi vplivale na njegovo ravnanje. Ravna impulzivno, naravno. Rad dela to, v čem je dober in boljši postaja v tem, kar dela.

Bi temu otroku rekli, da je nesposoben? Da to, kar počne, nima nobene vrednosti? Da mu stvari, ki jih dela, ne prinašajo nobene koristi? Bi mu rekli, da nikoli ne bo uspel?

Zakaj potem kaj takega počnete sebi?

Poznate tisti fenomen, ko nekaj časa strmiš v določeno besedo in se naenkrat zdi, da beseda postane nenavadna in popačena? Ravno to se dogaja z našimi telesi. Konstantno smo bombardirani z ideali, ki so lahko zunanje podani, ali jih ustvarimo sami. Predstava o tem, kako bi moralo biti. Včasih smo tako obremenjeni s tisto idejo, da pozabimo, kakšno je realno stanje. Ubogamo enega izmed treh svojih 'jaz'-ov in pustimo otroškega kričati,  medtem, ko odrasli popušča, se starejši jaz v dobri veri obrne vstran. Glede na število različic osebnosti, ki se prepletajo v nas, imamo vsaj še enkrat toliko različnih misli. V kolikor kdaj ne stopimo zgolj v vlogo opazovalca, se zdi, da naše misli prihajajo bolj ali manj v naključnem vrstnem redu, glede na zunanjo stimulacijo in okoliščine. Kot domino efekt, lahko sprožimo kopico negativnih, začenši z idejo o lastni manjvrednosti.

Spomnim se sebe, kot devetletne deklice, ki je rada risala. Veliko časa sem  preživela sama, občudovala sem svoje prelepe punčke in ogromno časa posvetila izlivanju predstav na papir. Svoje telo sem že takrat nekako dojemala kot tisto besedo, v katero tako dolgo strmiš. Morda so bile krive dobronamerne kritike, katerih se zaradi meni neznanih razlogov, očitno spomnim bolj, kot vzpodbud. Ko si otrok, ne razmišljaš o tem, kar si slišal. Slišiš in občutiš zgolj način, na katerega ti je bila informacija podana. Ko si otrok, je vse kar si želiš, potrditev in ljubezen. V odrasli dobi se otroški jaz kaže večkrat, kot bi si to morda želeli. Čisto možno je, da določene situacije vzbudijo spomine in negativne občutke, usidrane v podzavest. Ravno tiste občutke tako radi utapljamo z drugimi podzavestno naučenimi (slabimi) mehanizmi. Ko smo odrasli, imamo vendarle eno prednost: izkušnje. Sicer nedobrodošla vrednota, v smislu ohranjanja otroške nagajivosti, a kljub vsemu tako dragocena. Izkušnje pomenijo, da lahko tokrat svoje misli opazujemo. Jih izberemo. In zamenjamo, če nam niso všeč. 

Prav mi sami imamo to možnost. Opazovati, prepoznati svoje misli. In sčasoma začeti pot prenove in zavestnega zamenjevanja motečih miselnih vzorcev, ki več ne koristijo. Ustaviti se ob slabem občutku in preprečiti efekt padajočih domin v brezno negativnih misli je resnično težje, kot se sliši. Sploh, glede na dane okoliščine.

A vendar, negujte otroka v sebi. 

Povejte mu, da je sposoben. Da je vreden. In da bo uspel, če se tako odloči. 

L.K.

Blogpost #10: Borba proti starim navadam ali učenje novih?

Zakaj se borim z nerednimi in negativnimi prehranjevalnimi vzorci? Zakaj jem, tako kot jem? Ali imajo po naravi suhi ljudje drugačno mentaliteto kar se tiče prehrane? In zopet se sprašujem: ali zame obstaja način kjer mi ne bi bilo treba vedno znova začeti z že dobro poznanim, zloveščim krogom dietiranja, oziroma preračunanega vodenja prehranskega vnosa?

Imam zgodovino kompulzivnega prenajedanja in zatiranja čustev s hrano. Jesti brez natančnega vodenja dnevnika prehrane, odsotnost potrebe po kontroli IN ohranjanje silhuete z meni sprejemljivo mero maščobnega tkiva je nekaj, kar mi je še zmeraj nedosegljivo. Šla sem skozi kar precej neprijetnih ciklov hujšanja in ponovnega pridobivanja kilogramov, vodenja in preračunavanja ter tehtanja hrane, kljub temu pa sem vedno imela težave z ohranjanjem stanja, ki sem ga s tem načinom dosegla. Moje (pre)sproščene vsakodnevne prehranske odločitve ponavadi pač niso prispevale k stanju zavesti in obliki telesa, ki si ga želim.

Bolj kot ne, sem večino časa svoje obroke zavestno in skrbno načrtovala, ter preračunavala dnevne vrednosti makro hranil – beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, skoraj do grama natančno, vsak dan. Skozi cikle hujšanja in kasnejše nekontrolirano pridobivanje telesne teže, sem na račun konsistentnega treninga z utežmi, pridobila določeno količino mišične mase in bistveno izboljšala svojo konstitucijo čez daljše časovno obdobje. Po svojem nedavnem 'dosežku' sem se spet naenkrat znašla s simptomi prekomernega vnosa sladkorja: lenobno počutje, 'megla' v glavi, moja koža ni več tako sijoča in težko se osredotočam. Nenazadnje, nazaj sem pridobila skoraj 4 kilograme in kljub temu, da se maščoba po vsakem tovrstnem ciklu 'dietiranja' vsakič razporedi vidno bolje, sem seveda, nezadovoljna. Kar je pravzaprav smešno, saj se na določeni točki zdi, da si lahko privoščiš karkoli si želiš, kadarkoli si to želiš in v nerazumnih količinah. Narobe. Zaradi tega sem se tokrat odločila, da k težavi pristopim drugače.

Po tem, ko dosežem pomemben mejnik v smislu svojih ciljev, se nekako vedno vrnem k nekaterim starim navadam. Čeprav vem kje so moje šibke točke, si odločitve nekako oproščam z izgovorom, da se bom s posledicami spopadala kasneje. Ker si pri izbiri hrane ničesar več ne omejujem, sem sebi pravzaprav s slednjim znova ustvarila problem. 'Privoščim' si precej bolj pogosto, kot bi to bilo potrebno in moja dnevna poraba energije enostavno ne zmore kompenzirati, kljub rednim treningom. 

Recept za polomijo dobim, ko k temu dodam še nekaj družinskih dogodkov, kjer mi po defaultu popusti večina zavor, (pre)velik apetit, zmožnost konzumacije večjih količin hrane brez pretirano motečih prebavnih motenj ter zaloge cukra po bajti, ki kar naravnost kričijo, da poskusim njihovo kremasto notranjost. 

Začneš se počutiti malce … puhasto. In kar naenkrat ne moreš več kriviti dejstva, da pač samo zadržuješ vodo. Če pustim izgled ob strani, že prej našteti simptomi poslabšanega delovanja organizma so dovolj, da se ne počutim dobro, da ne govorim o mentalnem stanju, v katerem se ponovno znajdeš.

Kot pri marsikomu, tudi moj odnos do hrane sega daleč nazaj v preteklost, celo v zgodnje otroštvo. Nekateri prehranjevalni vzorci so implementirani v našo podzavest že zelo zgodaj, podobno, kot nekatere dnevne navade, za katere se zdi, da se jih nikakor ne moremo otresti. Razlog stoji za tem, da te rutinske vzorce naši možgani prepoznajo kot najbolj učinkovite – zakaj bi porabljali energijo za učenje nove poti, ko pa je stara tako domača, usidrana, na videz enostavna in na dosegu roke? Je res v ozaveščanju problem? Kar se tiče prehranjevalnih navad, je to definitivno nekaj, na čemer moram delati. Zaupati svoji intuiciji, bolj zavestno in počasi jesti in graditi boljše navade – glede na to, da tehtanje in preračunavanje sedaj odpade. 

Ker je navada zgolj vzorec obnašanja, ki se redno ponavlja in za katero se zdi, da se izraža podzavestno, lahko potemtakem gradimo nove navade zavestno in z njimi zamenjamo stare. Ampak stare navade res ne umrejo zlahka …

* * *

FIGHTING OLD HABITS OR BUILDING NEW?

Why do I struggle with disordered eating? Why I eat the way I eat? Do naturally skinny people or so called easy losers have a different mentality regarding food? And once again it makes me wonder: is there a way for me where I don't end up starting the same old painful, dreaded, neverending cycle of weight loss and weight gain?

I have a history of binge eating patterns and emotional consuming. Eating without tracking, the absence of needing to control everything AND maintaining a lean figure is something I just couldn't imagine myself achieving. I went through many dreadful cycles of weight loss/fat gain, tracking and not tracking, but I've always had struggles with maintaining the state I was in. My actual daily lifestyle choices I were 'comfortable' with, weren't exactly contributing to the body state/type I am looking for.

On and off, I've continiously written and planned out my daily intake of nutrients or macros as we like to call them: protein, fats and carbohydrates. Through cycles of weight loss and weigh gain, thanks to consistency of lifting weights, I've earned a few kg's of muscle mass and significantly improved my phisique over a longer period of time. After my recent improvement I'm finding myself yet again with symptoms of a noticeable higher sugar intake: feeling sluggish, experiencing brain fog, my skin isn't glowy as much and it's hard for me to focus. Last but not least, I've gained 4 extra kg's, and although fat distributes back differently after each 'diet' cycle, I feel irritated. It funny actually, because at one point, you think you can actually get away with eating anything you want, anytime you want, in unreasonable amounts. Wrong. So this time, I've decided to take a whole new approach at this.

After reaching a somewhat good milepoint I constantly seem to go back to some old eating habits. By now, I know exactly what I'm doing wrong but I just can't seem to get it right for me. Since I'm not restricting anything anymore as I used to, I've seem to set myself to face another problem. I indulge far too frequenlty now and it's impossible for my energy expenditure to even it out, even with consistent workouts. Throw in a few family events, where my freaking 'today you can eat all you want' switch just uncontrolably turns on and the other days, various 'sugar fixes' lie around the kitchen just screaming for me to feel their creamy insides. Having a big apettite and the ability to eat large amounts without getting sick is a setup for disaster. You start to feel a little fluffy and before you know it, your thoughts go something like well shit, now we can't blame water retention anymore, can we. But seriously, apart from weight going up, the symptoms I've mentioned earlier make me irritated, too.

My relationship with food and self-image goes back to my childhood. Some patterns are psychologicaly ingrained from early ages, much like some daily habits we'd rather get rid of but struggle to, for they are recognized as most effective pathways by the brain. Is being more mindfull the key? Regarding food choices, I feel I certaintly need to follow my intuition and build better habits, since tracking and weighting everything is out of the picture now. Since habit is a routine of behavior that is repeated regularly and tends to occur subconsciously, we can make new habits consciously and replace the old. And old habits sure don't die easy …

Blogpost #9: Dopust in zakaj ne bi raje malo ležala

Dopust sem letos preživela izredno aktivno - kolesarjenje, pohodi, treningi v najlepšem okolju ... Gibanje in trening ne bi smel biti nekaj, kar prezirate, temveč vaš privilegij! Tekom svoje poti iščite aktivnosti, ki jih radi počnete in jih počnite - na dnevni bazi. Zame je včasih kakršnakoli oblika gibanja vzbujala odpor, dokler nisem ugotovila, kako se preko miganja lahko bolje 'povežem' sama s sabo.

 Trening kot oblika meditacije, sproščanja, polnjenja baterij. Nekaj, kar lahko doseže vsak, potrebna pa je le vztrajnost na začetku, dokler nam gibanje ne preide v kri. Včasih se sliši kontradiktorno, vendar nam lahko kvaliteten trening povrne energijo tudi takrat, ko smo že utrujeni od vsakodnevnih obveznosti. In če mislite, da ste zraven službe in vsega ostalega, za kakršnokoli dodatno aktivnost preveč izčrpani, poskusite na svoj urnik dodati tri ure vadbe na teden. Po mesecu dni boste presenečeni nad povišano produktivnostjo in zbranostjo na vseh področjih. In če ne druga, dokazano je, da se večina ljudi posledično prehranjuje bolj zdravo, ko so redno aktivni. Dve muhi na en mah, se ne sliši slabo?

Love,

Blogpost #8: Kompulzivno prenajedanje, jaz bi manjše bedre in kaj je meni tega treba

Na poti domov iz seminarja me dohiti nevihta. Na skuterju. Fantastično. Polita kot cucek, neravnodušno pridem domov in lačna (kakopak) zavijem v kuhinjo. Prvo pograbim kekse, ko j*be. 

V zadnjem času sem v urnik stlačila ogromno dejavnosti, posledično v to zapade še dodatno administracijsko delo, organiziranje dneva na minute, prevažanje sem ter tja, in na trenutke postanejo še osnovne življenjske potrebe - kot so prehranjevanje in pranje las (fitnes lajf in vsakodnevno dišeča schwarzkopf kosa pač ne gresta skupaj) - prava nadloga. Ko v to navržeš še nepredvidene situacije, spreminjajočo se naravo urnika ob delu s strankami, rahel spanec, itn., so keksi (ali čokolada) očitno prva stvar, ki človeka instantno spravi v boljšo voljo.

Po naravi se znajdem na obeh straneh spektra - rada sem organizirana na enih področjih in hkrati me na drugih ne moti kaos. Organiziran kaos. Ko si naenkrat naložim preveč dela in izgubim stik s seboj, nastane problem, gledano iz moje perspektive. Naprimer to, da se pod stresom vedem kot kreten do ljudi, ki so mi dragi. Ker se, priznam. Ali to, da izčrpana slonim v premočenih oblačilih ob pultu in grickam kekse, ter se sprašujem kak smisel sploh ima vse skupaj. In me že skoraj premami misel, da bi pojedla še kaj, če sem že začela s keksi …

"Pojesti, karkoli ti v danem trenutku poželi srce, je sreča. Pojesti veliko tega, kar ti poželi srce, je še večja sreča. Nezmožnost samokontrole in občutki tesnobe ob variabilnosti prehranskih možnosti, je, iskreno, d*ek."

Cilj mojega fitnes popotovanja je bilo jesti, kontrolirano in normalno, kot vsak drug normalni človek, ter dobiti ob tem manjše bedre. Jap. Že v osnovni šoli sem se nekako primerjala z ostalimi puncami. Nikoli nisem bila drobna. Ali super vitka. Sama sebi se nikoli nisem zdela niti pretirano ženstvena. Preferirala sem fantovsko družbo, kljub vsemu, pa si kot punca zaželiš pozornosti, ki so jo ponavadi deležne … No, punce. Tiste, brhke, nežne. Z vonjem po rožicah, vedno. Za nameček še večinoma poslušaš komentarje v stilu, ti pač ne boš nikoli taka, pač se sprijazni, manj jej, zakaj pa spet zdaj ješ, po drugi strani pa, le lej, če ti je dobro … Oboje ne gre. Ali pač?

Ko začutiš silno potrebo po tem, da vase stlačiš vse, kar ti pride pod roke, ko dobiš potne dlani in ti srce začne biti hitreje, vprašanje ni le zgolj kako se ustaviti, temveč vprašati sam sebe, zakaj? Že dolgo časa je minilo od zadnje epizode prenajedanja, zahvaljujoč znanju, ki sem ga pridobila (in ga še pridobivam) tekom moje poti. To sem počela skoraj vsak vikend. Več mesecev zapored. Kompulzivno prenajedanje ni le uživanje ogromnih količin hrane. Je panični napad, naval adrenalina, strahu, izguba kontrole. Binge-ing ni le 'šit, pojedla sem vrečko čipsa', ali 'se zgodi, pojedla sem dva muffina več.' Ne, to je psihična bitka misli, prepričevanja samega sebe in upanja, da bo zmagala razumna stran.

Prva stvar, ki ti pride na pamet je, da boš nekaj zamudil. Zamudil okus na brbončicah. Tisti prijetni občutek, ob hrani, ki ti je dobra. Strah, da boš sovražil samega sebe, ker si boš to prepovedal. Strah te prepriča v nelogična občutja. In potem je tu strah, da je življenje prekratko, da ne bi poskusil vsega. Da boš eden izmed tistih, ki se izogiba temu in onemu, dolgočasnež. Ne pa nekdo, ki lahko poje karkoli. In se smeje. In je zabaven. In ga imajo ljudje radi. In se ne sekira, koliko torte bo pojedel. Drugi jedo torto, zato tudi sam hočeš jesti torto. Prenajedanje je bilo zame kot neke vrste odvisnost. Dobiš potrebo, občutek 'pritiska', naval adrenalina, popolno ekstazo, ko tlačiš vase hrano in potem ti ostane … Krivda in občutek premaganosti. Ne spomniš se ravno, zakaj si to naredil, počutiš pa se kot ogaben, kup nesreče. Trdna volja za vztrajanje pri dieti je eno, trdna želja, da ne greš ponovno v svoj najtemnejši kot 'pretiranosti', pa drugo. 



Morala sem priti do spoznanja, da bom še lahko jedla pecivo, čokolado, pico, štrudl. Mojbog, mamin štrudl. Morala sem se prepričati, da izbira solate in piščanca čez pico ne pomeni tega, da nikoli več ne bom jedla pice. Deliti sladico, namesto sam pojesti tri serviranja, ne pomeni, da ne znaš uživati življenja, ampak, da se enostavno odločiš sprejeti bolj zdrave odločitve. Najti srečo v bolj zdravih alternativah ne pomeni, da nikoli več ne bom kupila čipsa. Vedno bo na voljo še več hrane, več keksov, več sladoleda, več česarkoli, kar bi v danem trenutku imel možnost preizkusiti, upoštevajoč skrajne zmožnosti prebavnega sistema. Če moraš za nekaj časa odvzeti te stvari, medtem, ko gradiš novo navado, stori to. Vsekakor bo to koristilo odločitvam v prihodnosti in na dolgi rok, vendar se ne počuti prikrajšanega, saj to ni nekaj stalnega, niti ne rabi biti. Ko enkrat najdeš svoje 'sprožilce' in jih utišaš z realističnim razmišljanjem, postane lažje. Ampak nikoli popolnoma lahko. Ko ponovno pride do točke, ko želiš pojesti vso hrano, takoj, tisti trenutek, in to dejansko storiš – prosim, ne imej občutka krivde. Ne smili se sam sebi, ali se, še huje, ponižuj. Ne premišljuj o vsakem koščku, in kako bi popravil to, saj je, kar je. Vse skupaj je pravzaprav nevarna psihološka igrica. In večinoma tukaj govorimo o večjih psiholoških, kot fizioloških posledicah. Morda te bo res bolel želodec, ali koža naslednji dan ne bo sijoča, ali te bo celo napadel glavobol – fiziološke posledice sicer se zgodijo, vendar so daleč od tega, da bi zaradi njih kakorkoli pokvaril svoj napredek, v kolikor se trudiš izboljšati telesno kompozicijo. Jutri je nov dan in lahko poskusiš znova. Poješ uravnotežen zajtrk, kosilo … In vse malice. Prav tako večerjo. Pravo hrano. Ter spiješ veliko vode. Vsekakor ne naredi napake in potem stradaj nekaj dni. Ali celo ne skušaj ublažiti škode z nerealnimi količinami aerobne aktivnosti. Keep it simple. Nadaljuj, kot si, in ne prepričuj sam sebe, da moraš itak zdaj pojesti še več, ker … Si itak zdaj zaj*bal. Nisi. Saj si samo človek. Verjemi, vem … Vrečka keksov na vrh kruha z marmelado. Nato tortilje z nutelo in margarino, krekerji. Čokolada in hamburger. Kos pite. Še malo čokolade. In ostanki toasta. Pica. Puding na žlico. Smetana na žlico. In potem še morda slani arašidi. In še keksov. Čokolada. Ker zdaj je pa itak vseeno, če sem že to vse … Bila sem tam. Fiziologija mojega telesa tega nikoli ni kazala, v takšni meri. V svoji glavi pa sem se počutila vsaj pol toliko grozno, kot nekdo, ki ima težo, katera meji na bolezen.

O psihologiji hrane se, po mojem mnenju, še premalo odprto govori. Prenasičenost z informacijami obstaja, pozablja pa se individualizacija. Prilagojenost posamezniku. Tudi takim, ki imajo probleme z odnosom do hrane, ali podobno izkušnjo, kot sem jo imela sama. Iz strani fiziologije telesa je zadeva pravzaprav precej preprosta – na prvi pogled. Dve leti nazaj bi si želela imeti ob sebi nekoga z znanjem in izkušnjami, ki jih imam danes. Tukaj nastopi vloga osebnega trenerja, kot mentorja, zaupnika, vira znanja, ki ga sam ne premoreš. Pri fiziologiji in 'plastično-mehanskem' pristopu 'rehabilitacije' telesa na optimum, ti lahko pomaga trener. Ko odkriješ zakonitosti slednjega, se je lotiti psihologije problema veliko lažje, upoštevajoč, da je le-to kompleksnejše področje, katerega je potrebno predelati sam, na svojstven način. Če izgubiš bitko, ne pomeni konec sveta. Že to, da se trudiš in vztrajaš dan za dnem, je samo po sebi zmaga. In kaj, pri bogu milem, je meni tega treba? Ker se, neglede na vse, moraš imeti rad. Zato!

Love,

Blogpost #7: Ljubezen do teka

Prekrasno jutro sem izkoristila za tek, ki je ponavadi velika izbira večine, ki se odloči za spremembo življenjskega stila. Največkrat se teka lotijo ravno tisti, za katere je to najmanj primerno. Ne velja splošno prepričanje, da je potrebno za izgubo maščobnega tkiva veliko in dosti teči, ter, kot nekateri smatrajo - 'trpeti'. Tudi sama sem začela s tekom in kaj hitro po tem sem ugotovila, da moje telo (kljub zmanjšani telesni teži) vendarle ni videti tako, kot bi si želela.

Za tek potrebujemo veliko podporo mišic, vezivnega tkiva, prožnosti v tetivah itd. Smiselno je tovrstno aktivnost vkomponirati v program treninga, ko ste že dovolj močni za obvladovanje pritiska, ki ga povzroča nenehno 'udarjanje' telesa ob podlago. Koliko krat ste videli profesionalnega maratonca z atletskim telesom? Največkrat so maratonci precej suhljati, z manj mišične mase, saj tek na dolge proge povzroča izgubo čiste mišične mase - ki pa je najbolj učinkovit pasivni porabnik kalorij. Če je izgubimo preveč, premosorazmerno izgubljamo na moči in tako telo podvržemo večjim možnostim poškodb.

Pri preoblikovanju telesa dajte prednost vajam za moč celega telesa, s katerimi krepimo in povečujemo mišično maso. Hkrati s tem v mirovanju porabimo več kalorij (zviša se nam bazalni metabolizem). V kombinaciji z zmernim (!) deficitom v kalorijah (da pokurimo več kalorij, kot jih vnesemo s hrano) postajamo vitkejši, saj telo kasneje tudi uspešneje preklaplja na 'kurjenje maščob' (poenostavljeno).

Ko smo dovolj močni, lahko tek smiselno vključimo, v kolikor potrebujemo dodatni deficit v kalorijah (rada jem, pa kaj), in v kolikor nam tek nudi zadovoljstvo. Osebno se s tekom izredno sprostim, sploh ob takšnih toplih jutrih in v gozdu (mehkejša podlaga hkrati nudi blaženje). V kolikor pa teka ne marate, ga vsekakor NI potrebno izvajati, da bi dosegli željeno postavo ;)

Sama sem zagovornik vsestransko uporabnega telesa in primerno pripravljenostjo na vseh področjih, zato zase skušam ohranjati optimalno razmerje med vrstami aktivnosti. Poudarek v konceptih treninga se seveda spreminja glede na kratkoročne cilje.

Blogpost #6: Začetki

Fotografija na levi je bila posneta avgusta 2013. Med tem časom je bilo NEŠTETO vzponov in padcev, in še več napak. Začela sem, kot večina žensk, s tekom in omejevanjem kalorij. Manj hrane, več aktivnosti. Po dolgotrajnem odrekanju sem v pol leta drastično shujšala, vendar je to bilo stanje, ki ga nisem mogla vzdževati, saj sem dnevno pojedla okoli le 1200 kalorij. Bila sem brez energije, utrujena in razdražljiva. Na nek način sem se bala vsakega naslednjega dneva in si planirala, kako bom vzdržala do večera s tako malo hrane. Nekaj časa je seveda uspevalo, dokler več ni. Ker enostavno preveč rada jem in zaradi nesmiselno visokih restrikcij, ki sem jih postavljala, sem seveda v toliko večji meri posegala po hrani, ki sem si jo odrekala. To so bile predvsem sladkarije in hrana visoka z ogljikovimi hidrati ter maščobami - veliko procesiranih izdelkov, itd. Seveda sem se s tistim prenajedla do roba slabosti in si še isti trenutek zadala, da sem bom od zdaj naprej držala. Držala česa? Restrikcije, za katero sem že vnaprej vedela, da ni vzdržljiva. V roku šestih mesecev sem se zaradi upočasnjenega metabolizma zredila nazaj na začetno težo. Plus 4kg. Obup! V začetku leta 2015 sem skušala odpraviti nekaj starih napak, tako sem do sredine poletja svoje telo ponovno pripeljala do zadovoljivega napredka. Še vedno pa sem imela velik problem s prehrano. Hrane sem se bala. Groza me je bilo krompirja. In hidratov. In kruha. Zaradi te percepcije sem izgubila tisti realni občutek, in vse, kar se je dogajalo za tem, je vodilo spet na stara pota. Skozi to pot sem se veliko naučila, in se še vedno učim. V drugi polovici lanskega leta sem preživela najtežje obdobje v mojem življenju do zdaj, prepredeno je bilo z ogromno stresa. Prehrano sem poslala v tri pisane marjetice že oktobra in do decembra se je to seveda nekje pokazalo, vseeno pa stanje ni bilo tako porazno kot leto poprej. Razlog slednjemu je bila moja ljubezen do fitnesa in treninga nasploh. Pod maščobo sem v vseh teh letih pridelala tudi zavidljivo količino mišične mase, ki sem si jo zadala razgaliti še do letošnjega poletja, kar mi je tudi uspelo.

Želim vam sporočiti, da preoblikovanje telesa ni linearen proces. Hujšanje ni samo pot od A do B. Potrebno je spremeniti način življenja in percepcije hrane. Najvažneje od vsega je uživati v telesni aktivnosti. Če je to dvigovanje uteži, še toliko bolje, saj ima slednje od vseh oblik aktivnosti iz vidika preoblikovanja telesa največ koristi. Prav vsak lahko s počasnim vpeljevanjem primernejših življenjskih navad spremeni svoje telo. Poudarek je na konsistenci. Seveda pa zato potrebujemo primerno znanje, da bomo lahko konsistenco tudi ohranjali. Skozi svojo pot in napake sem pridobila ogromno znanja, ki ga sedaj nadgrajujem še uradno, skozi program za Junior trenerje pod okriljem FIT Tovarna. Začelo se je veliko intenzivnega vsakodnevnega učenja in pridobivanja novih informacij, predvsem pa novih izkušenj. Sem še daleč od vsega, kar bi želela vedeti in razumeti, vsekakor pa že sedaj lahko s pomočjo svojih izkušenj pomagam komu, da mu ne bo treba iti čez iste napake, skozi katere sem šla sama. 

Ko se ti zdi, da se nikamor ne premakneš, samo poglej, kako daleč si že prišel in nikoli ne odnehaj k stremenju k čim boljši različici samega sebe. Naenkrat postane izgled le še češnja na torti.

Love,

Blogpost #5: Lakota, apetit in nezavedno prehranjevanje

Rada jem. Rada tudi dosti jem. Če povežem to z občutki, ki sem jih ob hrani dobivala v časih, ko sem jo šele spoznavala, kaj hitro ugotovim, da je hranjenje še vedno precej povezano z mojimi čustvi. S širitvijo znanja o delovanju telesa in psihologiji človeka, posledično slednjo povezavo čutim vedno manj, vendar je tam nekje. Še vedno se učim o sebi - učimo se pravzaprav celo življenje. Razlika pa je, če znamo pridobljeno znanje smiselno aplicirati v področja, na katerih se nam poraja želja po spremembi. In nikoli nisem rada ostajala pri željah. 

Kot otrok nisem bila predebela. Kljub temu je moja teža v kasnejših najstniških letih že alarmantno mejila na nezdravo. Čokolada in slani prigrizki so bili vir utehe, predvsem pa je skoraj najtežje zamenljivo navado zame predstavljalo hlastanje nečesa med gledanjem televizije in prehranjevanje pod stresom.

Ko jemo nezavedno, na hrano nismo popolnoma osredotočeni, zato je vnos vedno višji od priporočljivega serviranja. Jej počasi, ne hiti, so mi skozi govorili. In res je, redkokdaj sem si vzela čas, da bi hrano okusila, v njej uživala. Zame je bilo pač logično, da sem pač vzela še več. Ker puščati hrano na krožniku (ali kjerkoli drugje) pa bi bilo res nesmiselno. Kakšna ironija.

Sem čokoholik. Obožujem vse kar ima teksturo peciva. Kekse. Torte. In predvsem po kosilu se prileže sladica. Stvar navade? Kakor za koga. Največkrat je temu res tako, saj sem se ob držanju različnih prehranskih režimov (razmerja beljakovin/hidratov/maščob) naučila ogromno o tem, kdaj sem lačna zgolj psihološko, in kdaj dejansko sem. Lakota in apetit ni ista stvar.

Lakota je telesna POTREBA po hrani. Ko smo lačni, se poveča koncentracija hormona grelina. Slednji deluje obratno sorazmerno s hormonom leptinom, ki nam sporoči kdaj smo siti. Leptin se nahaja v maščobnih celicah in logično je, da ga imajo ljudje s čezmerno težo veliko več. Problem nastane v tem, da pri slednjih obstajajo motnje v signalizaciji tega hormona - o tem kdaj drugič.
Ko užijemo obrok, se zmanjšuje nivo grelina in povečuje nivo leptina - ki sporoča da smo siti. Ravno zaradi tega je pomembno, da obrok pojemo počasi in da tudi možgani dobijo informacijo o tem da smo siti.
Apetit je ŽELJA po hrani in je tesno povezana z našim vedenjem, ravna pa se tudi po signalih presnovnega sistema, možganov in maščobnega tkiva. Tisti občutek - da bi pojedli vse, kar vidimo - izvira in naše biokemije in čustvenih povezav, ki smo jih ustvarili do hrane. Ko gre za povečan apetit, si ponavadi zato ne zaželimo pojesti krožnika brokolija in hrepenimo po industrijsko predelani hrani, bogati s sladkorjem. Na apetit delujejo tudi čustvena stanja, hormonska neravnovesja in stres.

Prvi korak do spremembe prehranjevalnih navad je ugotavljanje naših navad in čustvenih povezav do hrane. Zakaj jemo? Zakaj izbiramo hrano, ki jo izbiramo? Kakšen občutek nam vzbudi najljubša hrana? Kako bi se počutili, če bi nam jo nekdo prepovedal?

Iz dneva v dan se še vedno borim s temi vprašanji. Z apetitom. Z željo po sladkem. S stresom. Kdo se ne?!

Kljub vsemu danes vem, da je ob prehrambenih izbirah in pestrosti potrebna ogromna mera racionalizacije in manjše vpletanje čustev v odnosu do hrane. 

Ko enkrat pripeljemo telo do optimalnejšega delovanja, postanejo stvari nekoliko lažje. Še vedno uživam hrano, ki jo imam rada. Tudi kekse, čokolado in torte. Naučila sem se zgolj, kako dajati prednost resničnim POTREBAM telesa in ne zgolj ŽELJAM. In ko logična, zdrava, optimalnejša izbira kot potreba, postane hkrati želja, smo na boljši poti do zdravega in lepega telesa.

Love,

Blogpost #4: Introduction

Nikdar prej nisem o prehrani razmišljala, kot razmišljam danes. Preden nadaljujem, mi dovolite, da se predstavim. To potovanje sem začela jeseni leta 2013, s specifično željo - preoblikovati telo. Takrat pravzaprav nisem vedela, kaj bi naj to pomenilo, niti kako do tega priti. Želela sem le izgledati dobro. 
Nič novega. Seveda sem postopala kot klasični laik in obravnavala problematiko kot nekaj, kar lahko rešim čez noč. Izbrala sem težjo pot, pričela sem z učenjem osnov in vsak dan je nudil novo priložnost. Kaj hitro sem se znašla potovati skozi življenje, brez da bi pravzaprav sama sebi zastavila specifične, realne in dosegljive cilje. Ni bilo vizije in nisem vedela, kaj bi pravzaprav želela doseči. Od življenja, od sebe, od drugih. Od nekdaj pa sem čutila strast do poznavanja biologije telesa in njegovega delovanja, zato sem po študiju kozmetike zbrano znanje povezala s stroko in napisala diplomsko nalogo o vplivih treninga in prehrane na delovanje telesa. Hkrati sem se udeleževala raznolikih aktivnosti na slednjo tematiko in počasi gradila mozaik znanja. Ne le, da sem sestavljala koščke znanstvenega področja fitnesa, učila sem se tudi o sebi. Fuzija življenjskih okoliščin - dobri in slabi odnosi z bližnjimi ter nevera v svoje lastne sposobnosti so vodili v nezdrav odnos s hrano. Frustracija in nejevolja sta bili glavni na jedilniku, ko se je zdelo, da pravzaprav nič ne deluje in da me čisto nič ne vodi tja, kamor želim priti. Ne rabim omenjati, da sem namenila ure in ure telesni aktivnosti, ki je seveda zaradi prehranske (ne)podpore mejila na nezadostno regeneracijo, posledično konstantno utrujenost. Mislila sem, da se prehranjujem optimalno za svoje cilje, kar je seveda na tisti točki bilo daleč od resnice. Zatem so prišli trenutki nesigurnosti. Trenutki dvoma. Bili so trenutki, ko sem trdno verjela, da ne zmorem, ker mi je nekdo tako dejal. Da ne zmorem, ker sem tako genetsko podkovana, ali zaradi kakšnega drugega banalnega razloga. Verjela sem, da nisem dovolj dobra, kar je rezultiralo tudi v kopico neuspelih razmerij, s čemer sem prepričanje le še podkrepila.
Prenajedanje je postalo visokofrekventna navada, zaradi skrivanja nezdrave hrane na različnih mestih pa sem se počutila še slabše, zato sem jedla na skrivaj. Po drugi strani nisem bila nikdar izrazito predebela, kljub temu pa je moja teža alarmantno mejila na kriterije nezdravega. Vsekakor nisem bila tam, kjer sem hotela biti. Najhuje od vsega pa me je morilo dejstvo, da sem pristala še na slabši poziciji od tiste, s katere sem začela. Morila sem se, ker nisem dosegla cilja - ki pravzprav že v osnovi ni bil realno začrtan - hkrati pa sem lastno bit znova in znova etiketirala kot definicijo poraza. Temu ne bi rekla depresija, vendar se na eni točki zares tako počutiš ...


* * *

Never did I think about nutriton the way I do now. Before elaborating , I should start with an introduction. I started this journey in the Fall of 2013, when I was in my 20's, having a specific goal in mind - to get in shape. Back then, I didn't even know what that meant, I just wanted to look 'hot'. Same old, same old. Of course I did the classic rookie mistake of thinking about it as a quick fix. I wanted everything, and I would want it yesterday. I took the hard way, learning the basics, and each day offered a new opportunity. Somehow I found myself going through life, not exactly determining my own goals. Vision was blurry, and I still didn't know what I really wanted. From life, from myself, from others. Passionate enough, I found myself writing a diploma, based on affects of different principles of movement and nutrition on the human body. Simultaneously, I attented all kinds of activities, and was slowly learning. Not only putting the pieces of fitness science puzzle together, but also learning about myself. Fusion of life's circumstances, affected by close relationships and not firmly believing in my true potentials lead to an unhealthy relationship with food. Madness took place, when nothing seemed to work, needless to say I spent countless of hours excercising. I would overtrain myself and ate healthy (which I thought of as healthy at the time), and then came the low points of insecurity. Moments of doubt. There were times I firmly believed I couldn't, because someone said so. Because of genetics, or some other crazy bullsh*t reason. I believed I wasn't good enough, which would reasonate a number of failed relationships ... And so on. Stuffing my face with loads of food, hiding food all over the place, ultimately eating in secret. On the other hand, I wasn't ever really fat, as a result of my strenuous training sessions. But I definitely wasn't where I wanted to be, and uttermost, I went even further away from where I started. Beating up myself for not achieving a goal which wasn't even specific, and yet again perceiving myself as a failure. I wouldn't call it a depression, but I sure felt like one ...

Blogpost #3: Some thoughts ...

Potrebno je jasno razumeti kaj si želimo, kaj rabimo in kam hočemo priti. Življenje definira 10% tega kar se ti zgodi, v 90% pa odtehta naš odnos do tega in kako bomo reagirali. 

Že več let delam s strankami kot profesionalni nohtni stilist, zaradi česar sem spoznala kar nekaj vzorcev. Ljudje se bodo konstantno pritoževali. Našli bodo sto razlogov, zakaj nekaj ni možno, preden bodo naredili vsaj majhen korak do tega, da bi spremenili svoj pogled. Jasno je, da je lažje ostati v udobnem položaju stagnacije (bi imel kdo svoj mehurček?), poslušati tolažilne laži kot slišati neprijetno resnico - vendar potem nismo na mestu, da bi se pritoževali!
To je razlog, da ne maram brezveznega govoričenja o splošnih zadevah tja v en dan, vendar je konec koncev to ogromen del mojega trenutnega poklica.

Vse kar se tiče sedanjega trenutka, je produkt odločitev, ki ste jih sprejeli v preteklosti. Če želiš drugačen izid, sprejmi drugačne odločitve. Enostavno? Vem, ni. Ampak si potem res želiš spremembe?

Spremeni kar lahko, sprejmi česar ne moreš in spoznaj razliko med obojim!

* * *

You should have a clear understanding of what you want, what you need and where you are trying to go. Life is 10% what happens to you and 90% how you handle it. As a professional nail technician, working with clients for a few years made me realize a few patterns. People will complain all the time, and make up a hundred reasons why something isn't possible, they will even settle for the situation as it is before making even a small step towards changing. I know it's a lot more comfortable to stay in a given position, hear me say a comforting lie than the unpleasant truth - but then don't complain!
That's the reason I hate small talk, even though it's a huge part of my job.
Everything about the present moment is a product of decisions you've made in the past. If you want a different outcome, make a different choice. Simple? I know, not so much. But do you really want it bad enough then? Change what you can, accept what you can't and know the difference!

Blogpost #2: Izziv/The challenge

V času od januarja do konca maja sem sodelovala v javnem izzivu, katerega namen je bil voditi svoj dnevnik prehrane, občutkov, napredka in podobno. Med približno 15 kandidati, ki so vztrajali do konca, sem po izboru komisije glede na pestrost dnevnika, pogostost zapisov in dosežen telesni napredek dosegla drugo mesto. 

Zame je ta izziv pravzaprav predstavljal popolno prelomnico v življenju. Ne toliko zaradi izziva samega, temveč zaradi odločitev, ki sem jih sprejela že v začetku januarja. Pravijo, da so novoletne zaobljube kliše. No, sama sem se odločila, da letošnja ne bo. 

Januarja sem zapisala:
"Vse stvari, ki sem se jih naučila, sem seveda vedno preizkušala na sebi. Od različnega treninga, do prehrane. Danes vem, kaj mi odgovarja, česa ne maram, kaj vodi v občutek pomanjkanja. Eden izmed mojih ciljev izziva je tudi pridobiti dodatno znanje na tem področju, ki me izredno zanima - kdaj v prihodnosti bi želela pomagati tudi drugim. Vse, kar sem se do danes naučila, želim uporabiti v praksi in sama sebi dokazati da zmorem brez prenajedanja!
Seveda je želja preoblikovati telo, znižati kakšen odstotek telesne maščobe. Aja, pa vsaj kakšen pull up bi rada naredila sama."

Z izboljševanjem pogleda na situacije, odnosa do sebe in posledično odnosa z drugimi, sem prepoznala stres, ki je vodil v čustvene vzorce prenajedanja. Obenem sem želela tekom tega časa izvedeti še čimveč o svojem telesu in kako deluje, da bi le najbolje razumela, kdaj sem v resnici lačna in kdaj jem zgolj iz dolgčasa, navade in zaradi stresa. Spoznala sem nekaj izjemnih ljudi, hkrati pa začela delati na karierni poti do osebnega trenerstva. 

Življenje je sestavljeno iz evforičnih vzponov in, včasih se zdi, da prenekaterega padca. Slednjim bi se sicer najraje izognili. Preskočili. Prespali. V temi, sami. Po možnosti s kilo milke in banico sladoleda. Ko naenkrat v objemu same panike, hitro pospravljaš smeti od raznoraznih čokoladic, čipsov, peciv in sladkih paketkov (AND I'M TALKING LOADS OF IT) in moliš, da te pri tem nihče ne bo ujel - ker se tega pravzaprav tako zelo sramuješ, spoznaš, da nekaj ni ok. In da gre v smer, v kateri se dandanes znajde vse preveč ljudi. 

Včasih nam dragulj, ki je naše življenje, nameni sosledje nesrečnih dogodkov. Na nekatere, žal, ne morem vplivati. Lahko pa vplivamo na prenekatero drugo stvar, včasih celo na več, kot si drznemo želeti. Življenje je tukaj, zdaj. Ne jutri, ne pojutrišnjem. Prav tako ne v ponedeljek. Ker bo takrat ponovno, en samcat zdaj. 

In zdaj je čas, da se odločiš za spremembo. Na bolje. Da zmoreš. Vem, da zmoreš. Ker verjamem vate,

in ...

Ker končno verjamem vase. 

Link do mojega dnevnika prehrane, treningov, počutja, opažanj: http://maxximum-portal.com/forum/viewtopic.php?f=352&t=42789

Love,

* * * 

For the last 4 months I've participated in a public challenge, which was a total turnover. I've accepted some major decisions in January and decided, that this new year's vow won't turn out to be a chiche. 

In January I wrote:
»Every thing I've learned, I've practiced on myself. I know today, what I like, what I dislike, what leads to feelings of despair. One of my goals in this challenge was to collect pieces of information and learn even more about the human body – because of my desire to help others in the future. I want to apply everything I've learned so far, to ultimately prove myself I can get through without binge-eating, which was a huge problem of mine. A little less body fat and the ability to do a strict pull up would be nice, too.«

With improving my outlooks and loving myself, I started to change my relationships with others. This helped me to eliminate stress, which led to emotional binge eating patterns. With lots of support from my family, friends and my personal coach I've managed to achieve what I've set back in January. 

Life is made out of euphoric ups and sometimes too many down moments, which we would rather skip. Oversleep. In the dark, alone. Preferably with a pint of ice cream and loads of chocolate. When you find yourself in a moment of sheer panic, putting away junk food wrappers (and I'm talking loads of food), so you wouldn't get caught – you realize, that something's not right. And that is leading to a situation, too many people find therselves in daily. 

Sometimes we can't change the negative aspects of life. But what we can change is our viewpoint. Life is today, not tomorrow. Not even the day after tomorrow. And especially not on Monday. Because on Monday, we will once again be in a 'single now'. 

And now is the time to make a change. For the better. Because you can. I believe in you.

And I finally believe in myself.

You can read about my transformation in my diary (it's in Slovene, with a pinch of my english humour in it): http://maxximum-portal.com/forum/viewtopic.php?f=352&t=42789

Blogpost #1: Saying hello

Blog sem naredila z namenom, da si s pisano besedo pomagam razumeti lastne občutke, ki me spremljajo na različnih področjih življenja; in da hkrati delim svoje poglede na svet, skozi gibanje, fitnes in zdrav življenjski stil. Morda pa tudi s svojimi zapisi pomagam še komu. Ker je moj besednjak bolj podkrepljen v angleščini, bodo zapisi večinoma v tem jeziku, vseeno pa bom skušala vsakega prevesti. 

Zame ni večjega dosežka, kot vzpodbujati avtentično osebnost v svetu, kjer nas na dnevni bazi prepričujejo, da moramo biti kot nekdo drug.

Živimo v družbi, kjer mediji ustvarjajo nerealna pričakovanja zaradi postavljanja estetskih in lepotnih idealov, ki so največkrat popačeni. Vse to nas pelje stran od 'jaza', lastne duše, kakorkoli želite temu reči. Naenkrat začnemo nekomu zavidati. Zavidamo njihov izgled, njihov uspeh, njihove dosežke. Bi se počutil bolje, na primer, če bi izgledal, kot izgleda nekdo, ki ga postavljaš na piedestal? Bi se počutil bolje, če bi imel to, kar ima nekdo drug?

ZAKAJ pravzaprav zavidamo?

Ti si POSAMEZNIK. To pomeni, da nihče na tem svetu nima, kar imaš ti. Ustvari iz tega svoj temelj, in na njem zidaj. Prenehaj želeti, kar ima nekdo drug, ker ne veš, kakšno pot je prehodil, da je to dosegel. Kar lahko narediš, je to, da vzameš vzgled. Ne moreš biti kot nekdo drug, lahko pa vzameš različne elemente, ki te navdihujejo in jih apliciraš v svoje življenje. Vse, kar si dovolj močno želiš, je izvedljivo. Edina stvar, ki je nima nihče drug, si ti. Tvoj glas, tvoj um, tvoja zgodba, tvoja vizija. Zato piši in gradi in igraj in pleši in živi, tako, kot znaš le sam.

Bodi navdihnjen, ustvari svojo pot in predvsem ne pusti, da te drugi na vsak način spreminjajo. Tisti, ki te hočejo postaviti na 'realna tla' ponavadi želijo, da sprejmeš njihovo verzijo realnosti. Ampak ena sama, samcata realnost sploh ne obstaja. Vsak od nas si ustvarja svojo, zakaj je ne bi ti?

Love, 

* * *

I've made this blog so I can help me better understand some difficulties I'm going through through in life. Through written word and my fitness journey I want to share my viewpoints on life, and maybe even contributing to someone's healthier lifestyle choices. I will be writing in english because my vocabulary is definately more developed in this language.


For me, there's no greater accomplishment than being your authentic self when living in a world that is constantly trying to make you something else. 

We live in a society which is pushed by media driven expectations of aestethics and beauty. Looking up to those standards makes you drift away from your inner self. Based on that we suddenly find ourselves envious. Envious of other people, their success, their looks, their achievements. Would it make you feel better, for example, if you could look the way someone else looks? If you could have what somebody else has? 

But WHY do we envy? 

You are a INDIVIDUAL. Meaning there is no one on this earth that has what you have. Make that your base, and build on it. Stop desiring what someone else has, because you don't know what it took for them to get there. What you CAN do, is to look up to them. You can't be exactly as someone else, but you could take different elements that inspire you and apply them to yourself. Everything, that you want bad enough, is achievable. The only thing that you have that nobody else has is you. Your voice, your mind, your story, your vision. So write and draw and build and play and dance and live as only you can.

Be inspired, create your own way and especially don't let other people try to change you. Those who urge you to be realistic generally want you to accept their version of reality. But there is no such thing as a one and only reality. Each and one of us creates their own, why shouldn't you? 

Love,